Toda pojdimo lepo po vrsti. Na strogo slogovni ravni delo ni presežek. Čeprav je mestoma spisano natančno in navsezadnje privlačno, ga večkrat obtežujejo pretirana vznesenost in okorni dialogi. S sila podobnimi besedami bi lahko označili tudi zgodbo med glavno junakinjo Halino in njenim bolj ali manj nesojenim ljubimcem Jeromom. Njuno medosebna zgodba je tista, ki zaokrožuje roman, saj se pojavi na njegovem začetku in na koncu. Zanimiv postopek, h kateremu se bomo še vrnili, ki pa žal ne odtehta tega, da gre za klišejsko zastavitev likov, ki se izkažeta za brezčutnega moškega in dekle, ki si želi pozornosti in nežnosti.

Iz te osnove se hkrati razrašča predvsem osredotočenost na čutno, za katero se zdi, da ostaja osnovni zorni kot romana tudi v njegovem osrednjem delu – Halininem bivanju v Budimpešti v času železne zavese. Seveda, Halina je fokalizatorka zgodbe, madžarsko realnost spremljamo skozi njeno čutno dojemanje okolice, ki se zrcali denimo v presojanju videza Budimpešte, a se pri tem ne ustavi. Zdi se, da ljudi, ki jih srečuje, zaznamujejo nagoni, pogosto je osredotočenje na fiziologijo oseb, prav tako pogosti so vohunsko in drugo preganjanje, osvajanje, epizode s hrano, kričanje, prerekanje in drugo.

Z omenjeno prevleko je v resnici zabeljena osnova, upam si celo reči namen besedila, ki skuša na podlagi pogovorov med liki in iz Halininega novinarskega poznavanja Madžarske, njenega političnega ozadja in denimo odnosov s Slovenijo prikazati sliko nekega območja. Madžarska namreč v romanu Budimpeštatrans ni le ena izmed podonavskih regij, temveč tudi zgodba zase, kar Halina spozna, ko se mora naučiti madžarsko – jezik, ki mu v okolici ni podobnega.

Nekaj faktografije za vedoželjne ter budimpeška in medosebna zgodba, ki žal služita predvsem za okostje besedila, se tako zlijejo v končni izdelek, ki v svoji aktualnosti nazadnje, prosto po Heglu, preseže aktualnost. Siže se namreč od fabule precej oddalji, s tem pa tako premešča dogodke po času, da ta postane povsem nepomemben. Tako postanemo zavezani spominu in presojanju dogodkov, ki jim vsakič sledijo novi, takšni, ki obrnejo sliko. V zgodbi, ki je stara skoraj trideset let, imamo opraviti z migranti, razkolom med tako imenovanima Vzhodom in Zahodom, vprašanjem naroda, gospodarsko krizo, ideološko zaznamovanostjo, če smem biti nekoliko vulgaren, pa celo z implicitno omenjenim Viktorjem Orbánom.

A vse to so le označevalci, označenci pa se, z Orbánom vred, pa naj zveni še tako paradoksalno, menjavajo. To beganje je skupaj z ubeseditvijo nekaterih temeljnih madžarskih kulturnih in političnih specifik tisto, kar romanu Budimpeštatrans omogoči, da ublaži splošen okus po nekaterih slogovnih nerodnostih in klišejsko zastavljenih epizodah. O splošnem kulturnem prispevku morebiti ne gre soditi, velja pa opozoriti, da gre za tematiko, ki je kljub neposredni bližini Madžarske v slovenski književnosti ubesedena redkeje kot v drugih evropskih literaturah. To je lahko zanimiva opazka, hkrati pa tudi povsem drugo vprašanje.

Aljaž Krivec, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)