Besede, ki so v zadnjih petindvajsetih letih postale del vsakdanje rabe tako v govorjeni kot pisani besedi, so zdaj postale tudi legitimne – postale so del Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika, ki so ga nedavno izdali pri Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU. Gre za prvi dodatek Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je od leta 1991 ostajal pretežno nespremenjen. Dobili smo 6399 novih besed in besednih zvez, med vsemi tehnološkimi, popkulturnimi in gospodarskimi izrazi denimo tudi "ertevejevca", ki po označuje uslužbenca Radia in Televizije Slovenija.

Z enim izmed dveh urednikov, dr. Markom Snojem, jezikoslovcem, etimologom, profesorjem in predstojnikom inštituta ZRC SAZU smo se pogovorili o spletni prihodnosti slovarjev, potencialni evoluciji slovenske abecede in o tem, zakaj se Slovenci tako radi spotikamo ob pravopis.

Kako pogosto se mora neka beseda pojaviti, da se uvrsti v slovar?
Pri sestavljanju Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika smo se načelno držali usmeritve, da se mora beseda v besedilnem korpusu pojavljati najmanj desetkrat. So pa izjeme, nekatere so tam pogostejše, pa jih v slovarju ni, druge redkejše, pa vendarle so. Razlogi za različne odločitve seveda niso arbitrarni, temveč utemeljeni z različnimi argumenti.

V korpus so vključeni pisani viri, leposlovni in medijski. Spadajo sem tudi spletni mediji?
Korpus Nova beseda, ki smo ga uporabili, ne pokriva tako širokega spektra, vseeno pa so vključena besedila različnih virov. Strokovna in literarna besedila, zapisi sej Državnega zbora in besedila nekaj vodilnih časopisov. Spletnih medijev še nismo upoštevali, v prihodnje pa bi tudi o tem kazalo razmisliti, saj jih nekateri drugi korpusi že vključujejo.

Glede na porast spletnih medijev in ogromnega števila blogov, je množica ljudi, ki objavljajo pisano besedo, zdaj verjetno večja kot v preteklosti. Je jezik zdaj bolj v rokah ljudi kot kdaj koli prej?
Vprašanje je, koliko bomo vse te spletne zapise zares upoštevali. Na blogih in forumih je dovoljeno vse in jezik teh medijev je prepogosto popolnoma nekultiviran. To besedje se sicer opazuje, a ne bo postalo standardni del slovenskega besedja. Sicer pa so bili od nekdaj ljudje tisti, ki so ustvarjali jezik, ne pa ozek krog jezikoslovcev – ti so ga le opisovali. Še največ vpliva jezikoslovcev na jezik je bilo v drugi polovici devetnajstega stoletja. Takrat so npr. iz knjižnega jezika odstranili besedo "frišen" in jo nadomestili s poljsko izposojenko "svež". Podobno se je zgodilo z uvedbo besede "plin". Do konca devetnajstega stoletja smo pri nas poznali samo "gas". Naš jezik je bil pod močnim nemškim vplivom, zato so nekatere izraze želeli slavizirati. Danes je naš jezik pod močnim vplivom angleščine, pa to vsaj mlajše generacije ne moti pretirano. Še ne.

Vseeno pa imamo besede, kot je "zgoščenka".

Seveda, včasih si kdo zamisli slovensko ustreznico, ki se obdrži. Tak primer je tudi "računalnik". Malokdaj slišimo, da bi kdo rekel "kompjuter". Sploh pa zgoščenka pomensko pokriva tako CD kot tudi DVD, je torej nadpomenka.

Kaj pričujoči slovar v praksi pomeni za slovenski jezik? Tudi to, da imajo na primer dijaki v šolskih esejih več manevrskega prostora in da lahko profesorjem pod nos pomolijo slovar, ki dovoli uporabo določenih besed, ki jih prej ni?
Vsekakor. Če dijak pokaže besedo v slovarju, lahko profesorju dokaže, da jo lahko uporablja. Seveda pa niso vse besede primerne za vse priložnosti, pogovornih izrazov pač ne morete uporabiti v nevtralnih besedilih, kot sta na primer prošnja za službo ali govor na pogrebu. Tudi v šolskih spisih verjetno ne bodo dovoljeni, razen v premem govoru in kar je temu podobnega.

Glede na to, da živimo v globalni vasi in da se naše življenje na vseh področjih hitro razvija in spreminja, lahko jezikoslovci sploh dovolj hitro dohajajo vse spremembe?
Ko pride nova stvarnost, jo je treba poimenovati. Če je ne poimenuješ takoj, z njo pride tuja beseda in potem se ta uporablja. To se mi ne zdi tako hudo, navsezadnje se to dogaja od nekdaj. Tudi z besedami, za katere bi šel Slovenec v boj, npr. križ, cerkev, miza, voščiti, steklo …, to so same izposojenke. Res, da so naše že tisoč let, a vseeno.

Je dodajanje črk y, x, w v slovensko abecedo realna opcija za prihodnost?
V razširjeno abecedo so te črke že vključene. Imamo jih v citatnih lastnih imenih – na primer New York in celo na naših avtomobilskih tablicah. Težko pa bi jih vključili v osnovno postavitev. Zakaj bi imeli dve črki, ki bi v nevtralni poziciji označevali isti glas? To je nesmiselno. Tuji "w" smo se pri nas navadili izgovarjati kot "v". Se pravi, pišemo v "vordu", ne v "uordu". Konec tedna je pri nas "vikend" in ne "uikend".

Na naslovnici slovarja so podobe vsaj deset let starega modela prenosnega telefona, zgoščenka, zadaj pa je tudi ilustracija walkmana. Vse to so stvari, ki se zdijo že malo za časom. Je bila izbira nalašč takšna?
Nalašč smo vzeli nekaj tistih, ki niso ravno iz današnjega trenutka. Slovar namreč odseva besedje zadnjih petindvajsetih let – to pa je čas teh podob.

Pa glavna zvezda naslovnice, čivava? Je to res tako sodobna pasma?
Če se vi ne spomnite časov brez čivave, jaz se jih (smeh). Mnoge pasme so k nam prišle relativno pozno, pri nas smo prej poznali večinoma nemške in škotske ovčarje, lovske pse goniče, labradorce in predvsem mešance.

Zakaj v sodobnem času ne izdati slovarja prvotno v digitalni obliki na spletu ali pa vsaj na zgoščenki?
Če bi ga izdali na zgoščenki, bi verjetno prodali en izvod, ki bi si ga potem vsi presneli. Na spletu pa bo, a prosto dostopen. Je pa treba malo počakati, upoštevati politiko založb.

Brez spletnih brskalnikov smo ljudje dandanes praktično ohromljeni, razvadili smo se, da vsak podatek s pomočjo spleta dobimo v nekaj sekundah, enciklopedije (razen vikipedije) izumirajo. Verjetno je prihodnost slovarjev izključno na spletu?
Tudi sam se uvrščam med tiste, ki jih boste težko prisilili, da informacijo poiščejo v knjigi, če je dostopna na spletu (smeh). Ne le, da bodo slovarji na spletu, tudi prosto dostopni bodo. Navsezadnje smo vsi davkoplačevalci plačali nastajanje tega dela, tako da imamo pravico do tega tudi brezplačno dostopati. To se bo zgodilo kmalu, kdaj točno, pa vam še ne morem reči, ker odločitev ni v mojih rokah.

V digitalni obliki ga bo verjetno lažje tudi ažurno dopolnjevati z novimi besedami?
Vsekakor je treba malce počakati, da se izkaže resnost nove besede ali novega pomena. Če nova beseda živi pet ali deset let, ji kaže dobro. V "čakalnici" imamo tako trenutno celo vrsto besed.

Lahko daste kakšen primer? "Ajfoun"?
Morda, bomo videli, če se bodo vse te naprave obdržale dlje časa. Seveda pa bi to besedo pisali bodisi skoraj citatno iphone ali podomačeno ajfon. Vsekakor pa ne smemo čakati nadaljnjih dvajset let. Nerodnost je v tem, da je SSKJ zasnovan po načelih druge polovice 20. stoletja, ko je bilo slovarje mogoče objavljati le v knjigah. Tako zasnovano delo je težko vsakih nekaj let, zato že pišemo Novi slovar slovenskega jezika, ki bo postopoma nadomestil SSKJ, in ta se bo obnavljal bolj redno.

Smo Slovenci zelo občutljivi na jezik? V tujih medijih med komentarji redko zasledimo opazke o slabem jeziku, pri nas pa se zdi, da je to nacionalni šport.
Slovenec se rad posluži pravopisa, ko mu zmanjka drugega orožja. Ko želimo nekoga diskreditirati, ob tem radi povemo, da ne zna prav niti pisati niti govoriti. Deloma je pa res, kar pravite. Slovenci smo upravičeno občutljivi na svoj jezik, saj je to edina dobrina, po kateri se razlikujemo od drugih narodov. Slovenski jezik je namreč temelj slovenske identitete in brez svojega jezika nas ne bi bilo. Naši geni bi bili del drugih narodov, kar je deloma že uresničeno v vseh naših zamejstvih.

V novem slovarju je tudi veliko število novih samostalniških ženskih oblik. Na primer "klošarka", "ekspertka", "magistrica"…
Imamo tudi nove moške oblike, na primer "prostitut", tega prej ni bilo. Vzporednost moških in ženskih oblik smo uslovarili povsod, kjer dejansko obstaja. Kjer pa se ženska oblika ne uporablja, je ni, je seveda nima niti slovar. "Džanki" je tako lahko le moškega slovničnega spola.

Kako pa je z medicinsko sestro? Ženska je sestra, moški z enako službo pa je že kar povišan v "tehnika", kar se sliši že precej bolj strokovno.
Verjetno bi bilo povsem legitimno, če bi rekli brat, vendar se to ne uporablja.

Zakaj sploh sestra?
Zato, ker so bile včasih v tej vlogi samo nune, se pravi redovniške sestre.

Potem bi bilo sploh čudno, če bi rekli brat, mar ne?
Saj menihom, ki niso duhovniki, tudi rečejo "bratje". Skratka, danes je treba za skoraj vsako poimenovanje osebe imeti tudi različico ženskega spola. Moški pač nimamo te sreče. Ko pridem v trgovino, sem v vsakem primeru stranka, avtomatično sem ženskega slovničnega spola, pa to nikogar ne moti. Razlog je v tem, da so moška poimenovanja oseb praviloma spolno nevtralna. Če rečemo "poslanci", imamo v mislih tako ženske kot moške, če pa rečemo "poslanke", s tem mislimo samo na ženske.

Če povzamemo vsebino novega slovarja, kakšne zanimivosti opažate? Katera področja poleg tehnologije imajo največ besednih inovacij?
Precej novega besedja je s področja zasvojenosti. Po mojem mnenju je ta pojav močno zaznamoval zadnjih dvajset let. Veliko je tudi poimenovanj v zvezi z modo in prehranjevalnimi navadami. Imamo vegane, prišle pa so tudi nove jedi, kot so tofu, suši, mocarela …

Pa še brez težav jih poslovenimo v pisani besedi.
Tu so stvari nepredvidljive. Za suši se nam zdi edino sprejemljivo, da ga pišemo s š-jem, medtem pa se nam upira, če bi cheeseburger zapisali "čizburger". Razlogi za to so precej kompleksni.

Na tiskovni konferenci je vaša kolegica omenila, da kakšen izvor besede težko pojasnite. Kot primer je navedla "pajkice". Zakaj bi oprijete hlače povezali s pajkom, se je vprašala. Ali ni to logično? Ko si jih nadenemo, so naše noge kot tenke nožice pajka.
Morda je res tako. Vendar je treba biti pri teh stvareh previden Tudi za zamorca vsi mislijo, da je to nekdo, ki živi "za morjem", čeprav beseda izhaja iz pridevnika "mur", ki je pomenil črn. Sploh pa v pajkicah vidimo tudi kakšne obilnejše gospe, tisto pa potem ni več tako drobno in tenko kot pri pajku. Teh novih besed za kose oblačil je na splošno veliko. Bodi, tangice, top …

"Top" se zdaj uporablja tudi kot beseda, ki označuje, da je nekaj super, izvrstno. Čeprav v angleščini besede sploh ne uporabljajo samostojno kot pri nas. Tako kot "ful". V angleščini se nikoli ne uporablja v pomenu "zelo", kot pri nas.
Morate si prebrati etimologijo. Prislova "ful" nismo prevzeli iz angleščine, ampak iz hrvaščine. Kako se na Hrvaškem reče "zelo"? "Puno". Se pravi "polno". In to je angleški "full". Besedo so torej iz angleščine prevzeli Hrvati, mi pa smo jo prekvašeno dobili od tam. Iz hrvaškega slenga v naš sleng, od tod pa v širši pogovorni jezik. Morda je bilo podobno tudi s pridevnikom "kul", morda smo ga prevzeli v paketu s "ful" iz hrvaščine, vendar tega ne moremo dokazati, saj se "kul" pri nas uporablja v enakih kontekstih in pomenih kot angleški "cool".

Opazimo lahko, da je nekaj tudi novih političnih izrazov, na primer "janšizem" oziroma "janševec". Ne v slabšalnem pomenu, čeprav se izraz verjetno največkrat uporablja prav tako? Privrženci politike Janeza Janše verjetno zase ne rečejo, da so janševci?
Izraz "janševec" se uporablja tudi dokaj nevtralno in beseda je v slovar uvrščena iz tega razloga. Seveda so v slovarju tudi "kučanovci" (smeh). Obe besedi sta že nekaj časa dovolj pogosti, zato ju nismo smeli spregledati.