V zbirki Goga so se vrnili na začetek pesnjenja Borisa A. Novaka in izdali njegove pesmi v prozi, zbrane v zbirki Satje iz let 1975 in 1976. Zbirka doslej še ni bila objavljena, kljub temu pa je jezik teh pesmi v drobcih pronical v pesnikovo poznejše pesnjenje, je na današnji predstavitvi knjig dejala urednica pri založbi Goga Slavica Šavli. Po njenih besedah so pesmi prežete z avtorjevo domišljijo, ki pa se ne umakne v hermetizem.
Danes se zdi pesniku zbirka nenavadna, vpraša se, kdo je njen avtor, saj se pesmi od njegovega poznejšega dela razlikujejo tako vsebinsko kot oblikovno. V tistih dveh letih je pesnil o občutju Šumija, eksperimentalnih predstavah ter baročnih in čutečih pesmih Iva Svetine, ki so ga nagovarjale tako takrat kot danes. Spremno besedo k zbirki je prispeval Aleš Berger.
Nostalgični spomini na lep, svetel čas
Svetinova zbirka Sfingin hlev, ki jo Društvo slovenskih pisateljev nagrajuje z Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko, obsega 50 pesmi, ki prinašajo obračun s pesniško preteklostjo. K pisanju pesmi za zbirko je Svetino povabila prav založba, kar se mu je zgodilo prvič v zgodovini pesnikovanja. Kot prav, je namreč v Sloveniji, ta praksa 'nekaj popolnoma nenavadnega'. Motiv sfinge izhaja iz grške mitologije, pesmi pa izražajo pesnikovo nostalgijo po t. i. zlati generaciji, ki je živela pod geslom "bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče". To je bil, kot se spominja Svetina, lep, svetel čas. Pesmi opisujejo izkušnje, s katerimi je generacija odraščala.
Duhovi kot človeški strahovi
Miha Mazzini je kratke zgodbe povezal z naslovom Duhovi. Kratke zgodbe so po Mazzinijevem mnenju precej zahtevna forma, saj je izbira besed zelo pomembna. Pri romanu, tako Mazzini, je lahko kakšna stran slaba, kakšen odstavek izgubljen, kratka zgodba pa si tega ne more privoščiti. V zgodbah o duhovih Mazzini ne govori o "klasičnih duhovih", pač pa o človeških strahovih.
Nasilna zgodba s svetlim koncem
Roman Niccola Ammanitija nosi naslov Kakor bog ukazuje, prevedla pa ga je Maje Žorga. Tudi to Ammanitijev delo je bil deležno različnih odzivov. Pisatelj je prejel več prestižnih literarnih nagrad, med njimi je prav za ta roman leta 2007 prejel nagrado strega, nekateri kritiki pa so mnenja, da njegovemu pisanju manjka slog. Spet drugi pa ga označujejo za sodobnega italijanskega Charlesa Dickensa, je poudarila prevajalka Maja Žorga. Po njenih besedah prinaša roman grobo prozo brez poetičnosti, ki pa ji je sčasoma prirasla k srcu. Zgodba romana se vrti okoli mladostnika, njegovega težavnega odnosa do očeta in drugih avtoritet. Po besedah prevajalke je zgodba, polna nasilja, kljub temu pa prinaša svetel konec.