Je eno najvplivnejših del Orienta – v teh dneh je izšel drugi zvezek integralnega prevoda v slovenščino, dosežek, s katerim se lahko pohvali malo narodov po svetu.

Potem ko smo leta 2021 dobili prvi zvezek obsežnega prevajalskega projekta, založba Maks Viktor zdaj predstavlja drugi zvezek. Ta obsega 880 strani, tako kot prvo knjigo pa tudi drugo krasijo ročno izdelane inicialke in zlatotisk. Zgodbe spremljajo ornamenti, ilustrirajo pa reprodukcije slik največjih mojstrov orientalizma 19. in 20. stoletja. Vsi naslovi zgodb so izpisani tudi v arabski kaligrafiji, knjige velikega formata, ki jih krasi zlata obreza, pa so vezane ročno (za to je poskrbel Milan Mrzel). Prestižna izdaja bo imela na koncu 2400 strani v treh luksuznih oz. v eni bibliofilski knjigi.

Izvirne arabske pripovedke so najprej poslušalce, po prvih zapisih pa tudi bralce osvajale z brezčasnimi modrostmi, ki naslavljajo zelo širok nabor tem. Zgodbe se dotikajo tem pravičnosti, maščevanja, ljubezni, zvestobe in posledice, ki jih imajo človeška dejanja. Ponujajo vpogled v družbene in kulturne vrednote islamskega sveta v času zlate dobe islama. Številne zgodbe raziskujejo premetenost šibkejših in poudarjajo zmago pameti nad grobo silo. "Kdor se želi maščevati, koplje dva groba – enega za svojega sovražnika in enega zase," se glasi ena od modrosti.

Sorodna novica Tomaž Čeč: Upam si reči, da imamo zdaj celo boljši prevod Tisoč in ene noči kot Angleži

Kot je ob delu spomnila avtorica spremne študije dr. Monika Kropej Telban, gre za pripovedno izročilo, zato zgodbe niso zapisane v visokem jeziku, temveč v preprosti arabščini, ki je pogovorna in celo nekoliko obrabljena. Je torej "idiom ljudske literature", zapiše. Prevod, ki ga podpisujeta Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, je izziv tudi zato, ker se zgodbe dogajajo kot neprekinjen val besed brez pik in odstavkov, saj so večinoma zapisane brez ločil. Vsem dozdajšnjim prevajalcem dela je povzročalo težavo tudi skoraj 10.000 verzov, v katerih protagonisti hvalijo lepoto moškega ali ženske, obžalujejo svojo usodo ali kažejo učenost. Skoraj vse so napisane v klasičnem metru in monorimi, v kateri se vse vrstice v pesmi enako rimajo, je zapisala Kropej Telban. Poseben prevajalski izziv predstavljajo tudi pesniške prispodobe, aforizmi, pale in nekatera poimenovanja.

Kot je ob izidu druge knjige zapisal vodja projekta in član uredniškega odbora Tomaž Čeč, podobno kot Ezopove bajke, Grimmove pravljice in Pančatantra, tudi zgodbe Tisoč in ene noči vključujejo fantastične elemente za raziskovanje človeške narave, morale in družbenih vprašanj. Tisoč in eno noč odlikujejo tudi bogat kulturni kontekst, pustolovščina, romanca ter okvirna pripoved o Šeherezadi. "Nekatere zgodbe vsebujejo nasilje, seksizem ali prikaze, ki morda niso v skladu s sodobno občutljivostjo. Uredniki in prevajalci Noči, bodisi v Evropi bodisi v arabskem svetu, so besedila vedno krajšali ali obogatili, da bi zadovoljili občutljivost svojega namišljenega občinstva. Problem takšnega cenzuriranja je v tem, da je zaradi njega težje razumeti resnični zgodovinski vpliv zgodb. Pomembno je, da k zbirki pristopite z zavedanjem njenega zgodovinskega konteksta," je prepričan Čeč.

Da gre za izjemen uredniški, prevajalski, lektorski in knjigoveški zalogaj, ki je uspel bogato kulturno dediščino vzhodnega sveta prenesti v naše okolje, je spomnila lektorica in članica uredniškega odbora dr. Katja Bergles Bricman. "Ta klasična zbirka pravljic za odrasle ponuja fascinanten vstop v svet nam eksotičnega arabskega Vzhoda, kjer se prepletajo mistika, pustolovščine in moralni nauki." Ob prevodu je bilo treba ohraniti bogastvo jezika, barvitost opisov ter kompleksnost kulture izvorne literature, vse to pa prenesti tudi v všečno obliko, primerno za slovenski prostor, kar je zahtevalo izjemno spretnost in občutljivost vseh vpletenih.

Zgodbe v zbirki Tisoč in ena noč lahko zasledimo že v najstarejših literarnih stvaritvah Orienta Indije, Perzije ter predislamske in islamske Arabije. Preden so jih prvič zapisali, so si jih dolgo pripovedovali. Po besedah Monike Kropej Telban je bila domnevni model za literarne verzije teh pripovedi perzijska knjiga Hazar Afsanah (Tisoč zgodb), napisana med letoma 225 in 250, v arabščino pa prevedena v 9. stoletju. Arabska različica je že postavila zgodbe v okvirno pripoved o kalifu, ki je po poročni noči dal pobiti svoje žene, dokler ga vezirjeva hči s pripovedovanjem zgodb ni ozdravila te okrutne prakse. V 10. stoletju so bagdadskim Tisočim nočem dodali precej zgodb, ki jih v perzijski zbirki še ni bilo. Kot pojasni, najdemo med pripovedmi vplive srednjeveškega Egipta, antične Grčije, Španije, celo Kitajske in Samarkanda v današnjem Uzbekistanu.

Med zahodne bralce v 18. stoletju
Zahodnim krogom je literarno delo prvič približal prevod francoskega orientalista Antoina Gallanda (1704–1717), čigar delo je temeljilo na prevodu arabskega rokopisa sirskega izvora iz 15. stoletja in na ustno pripovedovanih pravljicah, ki jih je zbral v Parizu po pripovedovanju menonita Youhenna Diaba iz Alepa. Zanimivo je Galland knjigi dodal nekaj zgodb, ki jih ne najdemo v nobenem arabskem izvirniku Tisoč in ene noči. Danes jim pravimo "osirotele zgodbe", takšni sta na primer Aladin in čudežna svetilka in Ali Baba in 40 razbojnikov, ki so požele velik uspeh in so bile pogosto objavljene in prirejene za otroke, razloži Kropej Telban.

Za enega prevajalca preveč, za drugega premalo
Zgrožen nad Gallandovimi posegi v izvirnike je v viktorijanski dobi svoj prevod prispeval leksikograf Edward Lane (njegov prevod je izšel med letoma 1838 in1840). Sam je zgodbe obravnaval kot natančen odsev arabskega življenja, ki se po njegovem mnenju od srednjega veka ni bistveno spremenilo. Njegov prevod temelji na drugem arabskem izvirniku kot Gallandov, podkrepil pa ga je z opombami o hrani, glasbi, pravu in drugih stvareh. Nekatere zgodbe so bile zanj preveč prostaške. "Tukaj bom spregledal skrajno neprimeren prizor," je, na primer zapisal v opombi. Nasprotno so Richarda Francisa Burtona zanimali prav takšni prizori. Med 1885 in 1888 je objavil svojo izdajo, ki jih je sklenil s 50 stranmi dolgim esejem o homoseksualnosti.

Prevod tretje knjige naj bi predvidoma izšel konec letošnjega leta, podpisujeta pa ga Bahet Kourajši in Zarja Vršič. V uredniškem odboru so še dr. Mojca Tomišić, Natalija Karlatec Čeč, dr. Božidar Debenjak in Primož Debenjak. Oblikovanje je delo Naje Puhan, slika na naslovnici pa Nataše Jan Virant.