Začenja se z najkrajšo pesmijo, ki ima tudi najkrajši naslov Os, pesnica pa v njej izpostavlja težnjo po zlitju s tujim oz. drugim, ki jo navdaja tako z vidika mistične ekstaze kot z vidika anatomskega iskanja središča odnosa in vzpostavljanja distance do sebe: "izviti se iz lastne / in se vplesti / v tujo os".

Zlasti v drugem sklopu zbirke se ne moremo znebiti občutka, da pesnica skupaj z opisi reke in pokrajine ob njej opisuje prebujanje libida in njegove moči, ki tolče in se razblinja v svoji eruptivni samoti in nepristopnosti: "… golta / mlade in stare / golta in golta / dreza / se zajeda / udarja in razblinja / zdaj je močnejša / zdaj se dela / da je ni". V pesmi z naslovom Nisva si enaka občuti potrebo po razmejitvi enosti s partnerjem, saj kljub temu da ležita drug ob drugem, nista enaka "niti kot oče in mati narisana na papirju" niti kot sostorilca pri fizičnih opravilih ali ko pijeta "čaj iz senenega drobirja". V eni najbolj izpovednih pesmi, ki se imenuje Napol prisotna, se lirski subjekt delno poistoveti s peščeno reko, prelivajoči se tok intimne dvojine pa zmoti trdna skala, s katero pesnica zaključi razgibano pesem: "… spretno se izmikam / za zastrtimi okni / spominjam se kresa / kako ista voda / teče tudi tam / s tokom / se prelivaš / v meni / skala."

Čeprav je zbirka Ptice si pripenjam na prsi pesniški prvenec, lahko rečemo, da za njim stoji suverena avtorica s povsem jasno izoblikovano pesniško govorico, ki se zaveda moči besed in njihove simbolike. V svojem čaščenju narave gre tako daleč, da se nam na več mestih dozdeva, kot da je meja med človekom in naravo povsem zabrisana. O tem pričajo številne personifikacije, kot so: "gladka stegna sliv", "sadovnjaku sleče srajco", "travnik si uravnava postavo" in "napol slečena debla v krznu". V pesmi Družina v osrednjem delu zbirke gre celo tako daleč, da svojega sina imenuje "krilati zmaj – otrok nemirnih oceanov", moža imenuje za "duha posekanega gozda", brata in sestro za neulovljivega ptiča in drobno sinico, mater pa za rožnato potoniko, ki preseneča s svojo svežino. Poleg domiselnega istovetenja človeka z živalmi in naravnimi pojavi v poeziji Mete Blagšič najdemo tudi številne zvočne igre, kot so otrok in otok, prsti in prsi ter roka in reka. V pesmi Timava zapiše: "moč je timavo držati za roko / roka je moč timave / timava je moč / timava je roka / timava je reka."

Na videz preprost lirični silogizem razkriva avtoričino senzibilnost in potrebo po poimenovanju in umestitvi simbolike v vsakdanje življenje, da jo bralec lahko prepozna vsaj na nezavedni ravni, če je že na zavestni ne zmore. Motiv toplega jajca, ki se v zbirki ponovi dvakrat, se razkrije kot simbol ženske seksualnosti, kreativnosti in plodnosti – ta se navezuje na eni strani na polno gnezdo, na drugi pa na prazen žep: "v žepu nosim jajce / greje me / boža / in hrani // drugi nima jajca // nihče / nima / ne žepa / ne jajca // bežita / stiskam figo."

Močnejša plat poezije Mete Blagšič je poleg izrazite metaforike tudi izostren občutek za ritem in dolžino. Medtem ko v krajših pesmih na zabaven način uporablja metonimije in metafore, v daljše pesmi spretno vpleta ponavljanje glagolskih in drugih stavčnih oblik, s katerimi stopnjuje ritem in napetost. Lep primer za to je pesem Bombažne žene, ki se začne z opisom ženskih del: "perejo / obešajo / zlagajo / napenjajo / napenjajo / perejo / obešajo / zlagajo in likajo / napenjajo in prelagajo / pridejo si naproti / poravnajo / zložijo / gredo narazen …".

Večkrat začne pesem z "udarno" prvoosebno primerjavo, ki se kmalu prelevi v neosebno glagolsko obliko, s katero vodi bralca v najtemnejše globine svoje duševnosti, kot se to zgodi v pesmi Novi časi: "zdrsnila / sem / kot svila z ramen / najprej / breztežno lebdenje / potem / preprosto padanje / spuščanje / medtem se lahko zgodi karkoli / posledica vzroka / sile vzgiba / nato nenaden trk …"

Ne glede na to ali pesniško zbirko Ptice si pripenjam na prsi motrimo iz vsebinskega ali iz slogovnega vidika, lahko za najboljšo razglasimo pesem Babici, v kateri so združene vse omenjene prvine. Primerjava starikave kože z razgrnjenim testom, ki se vsakič znova trga in ki skozi porozno teksturo razkriva slastno vsebino, nam še dolgo odzvanja v glavi in nas navdaja z mešanimi, skorajda kanibalskimi občutki "lakotenja": "koža / razraščena čez devetdeset let / kot testo / ki si ga tolikokrat skrbno / razgrnila / trga se in ti ga krpaš / porozna tkanina / razkriva bogat jabolčni nadev".

Izvirno besedje, subtilen in luciden pesniški izraz ter drzno podajanje v neznane vode so odlike poetike Mete Blagšič, avtorice, o kateri bomo v prihodnje brez dvoma še slišali.

Iz oddaje S knjižnega trga.