Momo Kapor je včeraj umrl v Beogradu, je za srbsko agencijo Tanjug potrdila njegova družina. Umetnik je ob vsaki priložnosti rad poudaril, da je po izobrazbi slikar, pisanje pa je njegov konjiček; raje se je predstavljal kot novinar, kajti to "je resen poklic, biti književnik pa ni".

Kapor se je leta 1937 rodil v Sarajevu. Po II. svetovni vojni se je z družino preselil v Beograd, katerega kronist je pozneje postal. Iz slikarstva je leta 1961 diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti pri prof. Nedeljku Gvozdenoviću.

Leta 1975 je izdal roman Foliranti, ki ga je izstrelil v svet književnosti. Sledila je množica romanov in zbirk kratke proze. Naredil je tudi več dokumentarnih filmov in oddaj za televizijo. Po njegovih scenarijih so nastali celovečerni filmi Bademi s onu stranu smrti, Banket, Valter brani Sarajevo, Džoli džokej, Kraj vikenda. Romana Una in Knjiga žalbi so prav tako prenesli na filmsko platno. Prevajali so ga v številne evropske in svetovne jezike.

Izdal je okrog 40 knjig
V slovenščino so prevedeni Kaporjevi romani Foliranti, Zoe in Zapiski neke Ane. Med njegovimi najbolj znanimi romani je Provincijalac, ki je doživel nešteto ponatisov, obenem pa velja omeniti še dela Ada, Poslednji let za Sarajevo, Hronika izgubljenog grada, Anglos in kot zadnje še Kako postati pisatelj, ki je izšlo januarja letos.

Brala ga je cela Jugoslavija
Kaporja v literarnih krogih opredeljujejo kot "zadnjega trubadurja", ki je s pisalnim strojem in slikarskim čopičem slavil življenje, šarm, zapeljivost, razigranost, lepoto, Beograjčanke in Beograd. Že v 80. letih je postal eden redkih, če ne edini pisec literarnih uspešnic - tudi po "zahodnih" standardih. Zato ne preseneča, da se je znašel v Leksikonu jugoslovanske mitologije, ki je bil pred petimi leti sočasno objavljen v Zagrebu in Beogradu.

Sam sebe je včasih označeval za "akademskega slikarja in naivnega pisca". Bil je "večni mladenič", vedno nasmejan, pripravljen na šalo, poln anekdot o slavnih in znanih osebnostih. Vzporedno s pisanjem je slikal. Svoje znanje o likovni umetnosti je strnil v knjigi Uspomene jednog crtača (Spomini nekega risarja), literarni testament pa v že omenjenih napotkih Kako postati pisac (Kako postati pisatelj).

Domoljub, ne pa nacionalist
Srbsko miselnost je popisal v posebni zbirki zgodb, "vodniku", ki je najprej izšel v angleščini. Kapor, Beograjčan, pa se nikoli ni odrekel svojim hercegovskim koreninam. Marsikdo mu je očital nacionalizem, sam pa se je branil, češ "domoljubje ni ideologija, temveč stvar domače vzgoje, česar te nauči babica".

Nekatere stvari se ne spreminjajo
Kapor se je rad pohvalil s tem, da v t. i. 'dobi računalnikov' še vedno piše na pisalni stroj. "Ljudje si lahko izmislijo kakršne koli naprave in elektronska čuda, a človek, ki piše in riše z lastno roko, bo vedno najpomembnejši," je nekoč izjavil v intervjuju za Blic. "Kajti žeja po pripovedovanju in poslušanju zgodb je neuničljiva, tako kot ljubezen. Ne opažam, da bi se z dekletom ali žensko, ki jo ljubiš, počelo kaj drugega kot v starih časih. Dobro, malo že, a na koncu vedno ostaneta postkoitalna cigareta in gledanje v strop, zaradi katere se skupaj v primeru strastnih kadilcev, kakršen sem sam, tudi počne."

V spodnjem pogovoru prisluhnite Kaporjevim mislim o Emirju Kusturici, lastni lenobi in obtožbah oporečništva.