Knjiga, ki je izšla pri Založbi ZRC-ja, na osnovi obsežnega fotografskega gradiva popisuje protestniške akcije zadnjih dveh let. Na predstavitvi monografije je v imenu avtorjev spregovorila uradna pravna zastopnica Non-Grupe Urša Chitrakar.

Zgodovina boja kot navdih: "metoda, spomin in opomin"
Po njenih besedah je Non-Grupa "način organiziranosti, ki skupini akterjev omogoča nehierarhično skupnostno delovanje in afirmacijo individualne kreativnosti. Naš cilj je opozarjanje na družbene krivice in nesprejemljivo krčenje zgodovinsko izborjenih pravic. Verjamemo v skupnostni in horizontalni pristop tukaj in zdaj. Zgodovina boja je naš navdih, ki ga nosimo s seboj v naših akcijah kot metodo, spomin in opomin."

Dodala je, da "reakcizem kot umetniška forma govori zase, kontekst urgentnosti pa definira končno formo in medij. Živimo v času, ko si politični razred lasti in prikraja interpretacijo družbene pogodbe skozi geste kolaboracije in prerazporejanja družbenega. Ozka peščica dobiva vse več, velika večina je pahnjena v revščino in je oropana svojega glasu." Ob tem je Urša Chitrakar poudarila še, da je dolžnost umetnosti, "da ponuja diagnoze in artikulacije, s katerimi prispeva k javnemu dialogu".

Umetniki kot "prenašalci virusa svobode"
Objavo sveže monografije v Non-Grupi intimno enačijo z uporniškim tiskom iz sezone jesen/zima 1944/45. "Kultura je takrat delala in od vojne utrujenim ljudem vlivala minimum dostojanstva in življenjskega optimizma, ki je mnogokrat pretehtal v ključnih trenutkih in zgodovino odpeljal stran od obupa nad izgubljenim," je še dejala predstavnica Non-Grupe in dodala, da so "umetniki prenašalci virusa svobode".

Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC-ja SAZU-ja je o knjigi spregovoril v imenu Založbe ZRC-ja, ki po njegovih besedah objavlja znanstveni tisk, obenem pa sledi raziskovanju novih konceptov. Raziskovalno delo pa poteka na različnih področjih, ki zadevajo pričujočo knjigo. Podal je tudi nekaj svojih misli o samem projektu in o tem, kako sam razume, kaj je sramota. Ta je "občutek nelagodja, zadrege, ko se znajdemo v situaciji, ko bi se najraje vdrli v zemljo". Ko bi najraje "izginili, ne imeli ničesar s tem". Prav zato je knjiga Sramota po svoji obliki takšna, da "ne spada v noben predalček, se je ne da popredalčkati. Je težka, težko se jo bere, z njo se težko ravna."

Po njegovem mnenju je mogoče imeti do sramote različne odnose – mogoče jo je zanikati, se od nje distancirati, očitek, naj se sramuje, je mogoče nasloviti na drugega. Spomnil je na film Luči velemesta, v katerem Charlie Chaplin po nesreči pogoltne piščalko. Ko piskamo, po Klepčevih besedah še ne govorimo: "Zato, da bi lahko drugače govorili, pa potrebujmo tudi kaj za piskati."

Z monografijo tudi zaznamovanje 8. februarja
Po njegovem mnenju je primerno, da s pričujočo monografijo zaznamujejo tudi Prešernov dan, največji slovenski kulturni praznik. Kultura se je namreč na Slovenskem porodila tudi iz občutka, da Slovenci nočemo biti zasramovani kot nižje razviti narod. Velik del prvih kulturnih poskusov je bil namenjen prav temu, da bi se izognili zasmehovanju in zasramovanju kot pripadniki slovenskega naroda, je sklenil Klepec.