"Čim prej se moram naučiti francosko. Tako bo vsa bolečina za vedno ostala v mojem maternem jeziku," razmišlja junak najnovejšega romana bosansko-francoskega pisatelja Veliborja Čolića Priročnik za izgnance, ki je pred kratkim izšel v slovenščini.

Čolić je avtor štirinajstih romanov, od leta 2008 pa piše in objavlja izključno v francoščini. Je prejemnik več literarnih nagrad. Francoska akademija mu je leta 2014 podelila nagrado za posebne zasluge na področju francoskega jezika in književnosti. Njegov francoski založnik je prestižni Gallimard, njegove knjige so prevedene v vse velike evropske jezike. Leta 2017 je Založba Goga izdala njegov roman Sarajevski omnibus, zdaj pa je pred nami Priročnik za izgnance, ki ga je v slovenščino prevedla Ana Barič Moder.

Velibor Čolić je bil rojen leta 1964 v mestu Odžaci v Bosni in Hercegovini, študiral je jugoslovansko književnost v Sarajevu, dokler ni 1992 zaprosil za status begunca v Franciji. Čeprav je že pred vojno objavljal prozo v vidnih jugoslovanskih revijah, je pravo pisateljsko slavo dosegel v Franciji, kjer danes velja za enega najvidnejših frankofonskih avtorjev.

Kako pisatelj zamenja svoje osnovno orodje (jezik) in ob tem postane uspešen v popolnoma drugem okolju ter ga prevajajo v njegov materni jezik – to je samo eden od fenomenov, povezanih z Veliborjem Čolićem. V Priročniku za izgnance mu je uspelo, kljub precej grenkim izkušnjam begunca v Franciji, popisati tudi humorne dogodke in lekcije iz človečnosti, ki jo rad obuja s svojim pisanjem.

Pri 29 letih ste med vojno v Bosni zatočišče poiskali v Franciji. Pred nekaj leti ste napisali Priročnik za izgnance. Kako je nastajal?
Priročnik za izgnance ima podnaslov Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih. Upam, da se takoj opazi ta ironični odmik od naslova, ki daje – še enkrat, vsaj upam – ton vsej knjigi. Kako uspeti v izgnanstvu? Azil je v skladu z definicijo poraz. Postavljam tezo, kako uspeti v porazu. Knjiga se je pisala sama, hkrati z mojim življenjem begunca. Pripoveduje o prvih letih pregnanstva, ko sem iskal tisto, čemur pravim vertikalnost človečnosti. Begunec je pomanjšano bitje, majhna, prestrašena živalca, ki ne ve nič, ki je nihče ni povabil, naj pride, in ki sploh ne ve, zakaj je tam. Človek, ki je prišel nepovabljen. V prvem delu svoje prihodnje trilogije o pregnanstvu poskušam prikazati samo človečnost, vrnitev k človečnosti. Počutil sem se, kot da ne bi imel obraza, tako kot otroci rišejo človeka – brez obraza. Nato pa poskušam po svoje, z literaturo, dodati nos, oči, lica, osebnost in človečnost temu beguncu.

Ko ste prišli v Francijo, leta 1992, niste znali niti ene francoske besede, zadnjih 15 let pa pišete izključno v francoščini. Leta 2014 vam je Francoska akademija podelila nagrado za posebne zasluge na področju francoskega jezika in književnosti. Kako je to mogoče?
Kako je mogoče … To so verjetno naše življenjske zgodbe. Zapustil sem … Vrgli so me iz rojstne Bosne, vemo, kaj se je dogajalo v tistih nesrečnih 90. letih v naši prejšnji državi. Rad se pošalim, to je postalo že anekdota, da sem, ko sem prišel v Francijo, znal le tri besede: Jean, Paul in Sartre. Prva leta so bila nenehen boj, skoraj donkihotski, z novo državo, z novim jezikom, z novim spoznanjem, vsaj zame, da sem nepismen in da ne znam njenega jezika. Človek, ki je nepismen in ki ne zna jezika, pa je le pol centimetra … Ne, pol milimetra stran od tega, da je neumen. Zato sem bíl hud boj, da bi se najprej naučil jezika. In nor, kot sem, sem hotel, za to ni nobenega razumskega pojasnila, spet biti pisatelj, kot sem že bil v Jugoslaviji, in potem še francoski pisatelj. Ta kót med prestrašeno živalco in pokončnostjo človeka, ki obvlada jezik, ki je francoski pisatelj, tako kot sem zdaj jaz, zapolnjujejo ta boj ter nič več in nič manj kot francoski jezik in književnost.

Zakaj lažje pišete v francoščini kot v materinščini?
Smo že na področju, ki mu pravim dobrodošla shizofrenija intimnosti in odnos do jezika. Recimo, da mi je lažje, seveda v narekovajih ali pa ne, pisati v francoščini, ker je to jezik brez otroštva, jezik, ki sem se ga naučil na stara leta. Pomaga mi, da sem, paradoksno, intimnejši, kajti zdi se, da Velibor Ćolić, ki piše v francoščini, ni popolnoma Velibor Čolić. Ne vem, ali me razumete, težko je pojasniti. Toda ta paradoks mi pomaga in vem, da se lažje poglabljam v intimni svet v francoščini kot v materinščini. Francozi temu pravijo dédouané, ocarinjen, kot da bi bil razbremenjen, da bi mi bilo odvzeto breme bolečine. Res je težko pojasniti, tudi francoski novinarji me kar naprej sprašujejo o tem. Distanca med Veliborjem Čolićem, ki piše v francoščini, in tem, ki razmišlja v maternem jeziku, mi pomaga, da sem, paradoksno, intimnejši v tem jeziku.

Že več kot 28 let živite v Franciji, več kot polovico svojega življenja, a vas še vedno sprašujejo, od kod ste prišli. Vas to razburja? Kako odgovarjate na to vprašanje?
Ne razburja me, pravzaprav da in ne. To se kar naprej ponavlja, jaz pa odgovarjam, da nisem prišel, ampak sem ostal. V drugi knjigi svoje trilogije, ki je februarja izšla v Parizu, naslov pa je Le livre des départs ali Knjiga odhodov, se več ukvarjam s tem. Po moje gre pri eksilu ali azilu za odhod in ostanek ali obstanek. Zato, ko me vprašajo, bolj ali manj dobronamerno, odvisno od tega, kdo in kako sprašuje, odgovarjam, da nisem prišel, ampak sem ostal. Zame gre pri pregnanstvu bolj za ostanek ali obstanek. To je človeško. Vedno rečem, da smo imeli srečo in smo mi iz Bosne v Evropi nevidni tujci. Lahko bi me imeli za Norvežana ali Belgijca, a takoj, ko spregovorim, opazijo moj naglas, ki pa ga niti nočem spremeniti. Takoj ga opazijo. Naglas je postal moja nova domovina. Včasih v šali rečem, da bi v raznih obrazcih vpisal ime in priimek, datum itd., v rubriko narodnost pa bi vpisal "človek z naglasom".

Zanimivo je, da sta v francoski izdaji vaše knjige ohranjeni črki ć in č. Ostali ste Čolić tudi v francoščini.
To je bil pravi boj. Sprva je bilo zanje težko tiskati tako knjigo, zdaj pa gre že lažje. Bíli smo hud boj. Strešici na 'č' so rekli 'oiseau,' ptica. Ohranili so te ptice (smeh).

Torej ste nekakšna redka ptica?
Te črke so najprej hoteli pisati po francoskem pravopisu, *tsc* ali nekaj takega, a sem rekel, da to ne bo šlo. Potem so se spraševali, kako jih bodo Francozi brali. Že kako. To je bil zadnji boj, ki sem ga dobil, za to, da bi ohranili strešice, ptičke nad črkami v naših priimkih.

Kateri nasvet bi izluščili iz vašega priročnika – kako torej preživeti v izgnanstvu?
Moja knjiga je izšla leta 2016 v Parizu. Še vedno prejemam elektronsko pošto. Pred kratkim je neki gospod z arabskim imenom napisal, naj vrnem denar za knjigo, ker v njej ni nobenega nasveta. Drugi bralec pa je spraševal: "Kaj naj tisti, ki nismo pisatelji?" Ironija je tu, naslov pa daje ton, s katerim poskušam vrniti človečnost in humor Veliborju Čoliću. Moja edina vodilna ideja pa je bila vrnitev k človečnosti. Med vojno sem se izpisal iz človeškega rodu, zdaj pa mi humor in literatura pomagata, da bom, če se že ne bom mogel vrniti, čim bližje človeškemu rodu. Nič ni boljšega in učinkovitejšega, tisto fino tkanje duha, kot je humor.

Pomembno sporočilo. Hvala za pogovor.