Otu Lutharju, Marti Verginelli in Urški Strle je nagrado klio prinesla knjiga Užaljeno maščevanje: spomin na italijanska fašistična taborišča, ki je izšla lani pri Založbi ZRC. Priznanje Ervina Dolenca je prejela Urška Lampe za delo Deportacije iz Julijske Krajine v Jugoslavijo, 1945–1954: diplomatski in socialni vidiki, ki so jo lani izdali Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko ter Založba Annales.

Osrednje stanovske nagrade v zgodovinopisju
Zveza zgodovinskih društev Slovenije nagrado klio podeljuje od leta 2000 najboljši študiji v slovenskem zgodovinopisju, ki izstopa po znanstveni konsistentnosti, načinu predstavitve in zastavljanja vprašanj, metodološki in vsebinski kompleksnosti ter jezikovni odličnosti. Lovorika je namenjena spodbudi kompleksnemu raziskovanju zgodovine, ki je obenem prodorno v širšem prostoru. Priznanje Ervina Dolenca pa podelijo obetavni avtorici ali avtorju, mlajši oziroma mlajšemu od 35 let.

Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle so tudi v mednarodnem prostoru uveljavljeni slovenski zgodovinarji. V okviru raziskovalnega projekta Italijanska fašistična taborišča v spominih Slovencev in Slovenk so pridobili več kot 60 pričevanj nekdanjih internirancev in internirank ter zbrali arhivsko gradivo, na osnovi katerih je nastala nagrajena znanstvena monografija Užaljeno maščevanje.

Knjiga, ki je na svojevrsten način poplačala moralni dolg
Gre za študijo, ki "na inovativen in celovit način preučuje slovenski spomin na italijanska fašistična taborišča in osvetljuje proces interniranja civilistov s strani fašističnih oblasti. Kot so poudarili avtorici in avtor, gre za eno najbolj travmatičnih poglavij slovenske zgodovine 20. stoletja, ki je bilo do nedavnega pomanjkljivo raziskano. Naslov knjige zgovorno opozarja na način politike italijanske države na novo zavzetih ozemljih. (...) Čeprav slovenski interniranci in interniranke v italijanska taborišča predstavljajo 'zgolj' desetino vseh žrtev druge svetovne vojne pri nas, avtorici in avtor izhajajo iz prepričanja, da si zaslužijo celovito zgodovinopisno obravnavo, ki mora ustrezati tudi visokim etičnim standardom v znanosti. Nagrajena monografija zagotovo ne le izpolnjuje to vrzel, ampak je z vključitvijo pričevanj, internirankam in internirancem na svojevrsten način poplačala moralni dolg," piše v utemeljitvi nagrade.

Avtorji študije so prvo in odločilno besedo dali internirancem, študijo pa podkrepili s spoznanji slovenske in italijanske historiografije. V knjigi se tako osebne izkušnje izmenjujejo z izjemnimi zgodovinskimi okoliščinami na svetovni ravni. Knjigo glede na utemeljitev "odlikuje zgodovinopisna senzibilnost za avtobiografske vire, komparativnost kot tudi ovrednotenje že objavljenih spominov in zgodovinopisnih obravnav. Skrb za uravnoteženo pripoved se kaže v naboru ženskih in moških pričevanj, v prostorskem poreklu in izobrazbeni strukturi pričevalk in pričevalcev ter v vključitvi pazljive obravnave otroškega spominjanja."

Luthar, Verginella in Strle so pri snovanju svoje študije izhajali iz dejstva, da je v aktualnih evropskih diskusijah o totalitarizmih 20. stoletja premalo pozornosti posvečene italijanskemu fašizmu in njegovemu taboriščnemu sistemu. "Zato je njihova študija pomemben prispevek na eni strani k boljšemu razumevanju problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov ter ne nazadnje k splošnemu vedenju o totalitarnosti in rasistični naravnanosti fašističnega režima," je še mogoče prebrati v utemeljitvi.

Prof. dr. Oto Luthar je dolgoletni direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Med njegova temeljna raziskovalna področja sodijo zgodovina zgodovinopisja, filozofija zgodovine, zgodovina sodobnih intelektualnih praks, idejna in kulturna zgodovina. Sodeloval je pri projektih o holokavstu, slovenski zgodovini in krajih spomina na meji z Italijo.

Prof. dr. Marta Verginella se ukvarja s socialno zgodovino, spominskimi študijami, mejnimi in nacionalnimi študijami, zgodovino žensk in spola ter ustno zgodovino. Je avtorica ali soavtorica 12 znanstvenih monografij, od katerih jih je več prevedenih v tuje jezike. Med drugim je članica več strokovnih združenj, znanstvenih svetov in uredniških odborov pomembnih mednarodnih revij.

Doc. dr. Urška Strle se raziskovalno ukvarja predvsem z zgodovino ženskega gibanja, zgodovino migracij, novejšo slovensko zgodovino in zgodovino Kanade, eden njenih ključnih metodoloških poudarkov je ustna zgodovina. Skozi čas je sodelovala številnih domačih in mednarodnih projektih.

Za nagrado klio so bili tokrat nominirani še Boris Golec (za delo Družinsko in gensko ozadje škofa Slomška: od hudiča do časti oltarja, Thesaurus memoriae. Opuscula, 10), Sašo Jerše (za delo Sociodiceja predmoderne: ustvarjanje družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku), Dušan Kos (za delo V službi njenega veličanstva: politika in elite med Dunajem, Ljubljano in Trstom v zapisih Franca Henrika barona Raigersfelda (1697–1760)) in Andrej Rahten (za delo V prah strt prestol: slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi).

Ob prezgodnji smrti predlagatelja nagrade klio Ervina Dolenca, ki se je poslovil leta 2009, se je Zveza zgodovinskih društev Slovenije v naslednjem letu odločila, da nagradi klio priključi še priznanje Ervina Dolenca za zgodovinopisni prvenec.

Zapleten in kompleksen proces v življenju preprostih ljudi
Priznanje so tokrat namenili znanstvenemu prvencu Urške Lampe, ki je naslovljen Deportacije iz Julijske Krajine v Jugoslavijo, 1945–1954: diplomatski in socialni vidiki. Avtorica v svojem delu analizira problematiko deportacij iz Julijske krajine po drugi svetovni vojni, "pri čemer je že takoj treba poudariti, da monografija ne obravnava izvensodnih likvidacij oziroma 'razvpitih' fojb, temveč zelo zapostavljeno temo izjemno zapletene vojaško-politične situacije v Julijski krajini neposredno po drugi svetovni vojni, v kateri so se prepletali številni procesi, od osvoboditve in/ali okupacije, do vzporednih maščevanj in nasilja. V takšnih razmerah je prišlo do osrednje teme monografije, deportacij italijanskih ujetnikov, ki so bili aretirani na območju Trsta, Gorice in drugih predelov Julijske krajine in so bili deportirani v jugoslovanske zapore in taborišča", piše v utemeljitvi priznanja.

Urške Lampe se je lotila torej redko tematizirane problematike, celo v italijanskem zgodovinopisju, ki pa jo razgrinja na podlagi zares obsežnega nabora večinoma doslej še neobjavljenega arhivskega gradiva. Avtorica je fenomen povojnih deportacij vojnih ujetnikov iz Julijske krajine uspela predstaviti kot res zapleten in kompleksen proces v življenju preprostih ljudi. Skozi usode teh ljudi so se kresali interesi velesil, vprašanja pravic vojnih zmagovalcev, posegov posameznih vlad in posebnih misij.

To problematiko je treba razumeti tudi "v kontekstu utemeljevanja prihodnjih jugoslovansko-italijanskih odnosov, ki so, kot dokazuje avtorica na primeru obravnavanih deportacij, ujeti v nezadostno poznavanje mednarodnih in siceršnjih historičnih okoliščin, zavestnih enostranskih interpretacij ter celo terminološkega vozla. Vse to lahko presekajo le poglobljene, na virih in njihovi kritični analizi utemeljene študije," še piše v utemeljitvi.