Organizatorji so že predstavili program festivala, ki se bo začel 31. avgusta in potekal do 5. septembra, največ radovednosti pa je bilo tri mesece pred začetkom gotovo usmerjene v razglasitev letošnjega nagrajenca. Temu bodo nagrado izročili 4. septembra v jami Vilenica.

Kot so zapisali v utemeljitvi, zahteva Karahasanova literatura od bralca pozornost in čas, vendar ga v zameno nagradi z izjemnim bralskim užitkom. V zapleteni, arabeskni strukturi svojih romanov pisatelj mojstrsko preigrava različne modernistične in postmodernistične postopke, vendar ne zanemarja pripovedovanja zanimivih zgodb. Te spet pogosto prekinja esejistični diskurz, ki je prepoznavno znamenje pisateljevega sloga in se pogosto razmahne v prave razprave.
Pisatelj postavlja dogajanje svojih knjig predvsem v domačo Bosno, ki jo prikazuje kot mozaik različnih kultur, tradicij in življenjskih svetov. V dramah, kratkih zgodbah, romanih in esejih osvetljujejo mejo med Vzhodom in Zahodom, ki poteka sredi evropskega kontinenta in znotraj evropske kulture.
O medsebojnem prežemanju različnih kultur
Vse delo Karahasana pripoveduje o stikanju, medsebojnem prežemanju in oplajanju različnih kultur, saj pisatelj suvereno obvladuje dve tradiciji, evropsko krščansko in islamsko, in v svojih delih prepleta motiviko, simboliko in zgodovinsko izročilo obeh, je še zapisano v utemeljitvi nagrade. Utemeljitev je povzela članica žirije Jana Unuk.
Njegovi prvi koraki v literaturo so bili povezani z dramatiko. Podpisal se je pod vrsto dram, med njimi Al Mukafo (1994), Zadržanega angela (Povučeni andjeo, 1995), Koncert ptic (Koncert ptica, 1997) in Gostijo (Gozba, 2005). Tudi v romanih ohranja značilno dramatično dialoškost in tako je prvi roman Vzhodni divan (Istočni diwan, 1989) napisan kot dialog z Goethejevim Zahodno-vzhodnim divanom.
Na človeka, njegov značaj in usodo pisatelj najpogosteje gleda skozi prizmo zgodovine. Prvo zbirko novel, Kraljevske legende (1980), je postavil v evropski srednji vek, drugo, Hišo za utrujene (Kuća za umorne, 1993), v Bosno po drugi svetovni vojni, svoj prvi roman Vzhodni divan (1989) pa v islamski srednji vek v iraških mestih Basri in Bagdadu ter v Perziji.
Nepopravljive sledi krutosti vojne
Zadnji trije romani se ukvarjajo z vojno v Bosni in Hercegovini. Šahrijarjev prstan se dogaja na predvečer vojne in v prvih mesecih obleganja v Sarajevu in pripoveduje o ločenih ljubimcih. Roman Sara in Serafina (Sara i Serafina, 1999) je skoraj dokumentaren opis življenja v obleganem mestu in pronicljiv psihološki portret naslovne junakinje, Nočni shod (Noćno vijeće, 2005) pa se dogaja tik pred vojno v Foči, kraju, v katerem sta obe zadnji vojni zahtevali še posebej okrutne žrtve.

Pod geslom Kdo bere
Tema festivala bo Kdo bere, na njem pa se bo predstavilo okrog 30 avtorjev. Z letošnjim festivalom, ki nastaja v organizaciji Društva slovenskih pisateljev v sodelovanju s Kulturnim društvom Vilenica, se bo sklenil triletni festivalski ciklus, ki je bil v prvem delu posvečen avtorju, v drugem literarnemu posredniku, v zadnjem pa je pozornost namenjena bralcu. Poleg nekaterih novosti ostajajo literarni nastopi osrednji del festivala, branja pa bodo potekala tako po Sloveniji kot v zamejstvu.