61-letna Susanna Clarke je svoj drugi roman, Piranesi, izdala 16 let po prvencu, mednarodni uspešnici Jonathan Strange & Mr. Norrell. Nagrado Women’s Prize for Fiction poleg naslova pospremi še 35 tisoč evrov.

Pripovedovalec romana Piranesi, ki je postavljen v vzporedni, magični svet, živi v labirintni, s kipi natrpani hiši, ki predstavlja njegovo celotno vesolje. Edino drugo bitje v njem je obiskovalec, znan kot Drugi. Ko raziskuje svojo okolico, pripovedovalec postopoma dešifrira svoj svet in spreminja svoj – ter bralčev – pogled nanj.

Clarke se je v zahvalnem govoru posebej poklonila žiriji, ki je bila dojemljiva za njeno "res čudno knjigo". Navdušena je, ker topel sprejem knjige v njenih očeh pomeni, da "romanom ni treba odslikavati sodobnega življenja in sodobnega sveta, da bi bili relevantni".

Boj z bolezensko utrujenostjo
Pisateljičin prvenec iz leta 2004, magično sago Jonathan Strange & Mr. Norrell, je po svetu kupilo več kot štiri milijone bralcev, BBC jo je priredil za televizijo, kritiki pa so ga hvalili. Naslednja knjiga je nastajala bistveno počasneje, saj se avtorica bojuje s kroničnim sindromom utrujenosti. "Dolgo sem verjela, da ne bom nikoli dovolj zdrava, da bi roman dokončala. Imela sem meglo v glavi, knjige pa ne moreš dokončati, če ne moreš konsistentno nadgrajevati dela od prejšnjega dneva. Ko sem dovolj okrevala, da sem lahko znova neprekinjeno delala, se je izkazalo, da se moja domišljija ni spremenila. Ideje, ki me fascinirajo, in pokrajine, v katere se hočem podati, so ostale enake. To je ena od redkih stvari, ki se na meni niso spremenile." Želi si, da bi njen uspeh opogumil vse ženske, ki se bojujejo s kroničnimi boleznimi.

Hiša kot ves svet: situacija, ki smo jo lani razumeli
Roman Piranesi, ki je izšel lani, je s svojo temo osamljenosti in dislociranosti lani nagovoril številne bralce, ki so se spopadali s karanteno in spremenjenim življenjem v času epidemije. "Mislim, da so se ljudje, ki so prestajali popolno zaprtje, znašli v podobni situaciji kot Piranesi – bolj ali manj sami, hiša pa jim je pomenila ves svet," je komentirala Susanna Clarke.

Po besedah predsednice žirije, pisateljice Bernardine Evaristo, je Clarke "ustvarila svet onkraj naše najbolj divje domišljije, obenem pa nam je tudi povedala nekaj o tem, kaj pomeni biti človek".

Zakaj sploh imeti nagrado "za ženske"?
Za nagrado, ki jo podeljujejo od leta 1996, pridejo v poštev pisateljice z vsega sveta, ki pišejo v angleškem jeziku. Med dozdajšnjimi dobitnicami so Zadie Smith, Chimamanda Ngozi Adichie, Tayari Jones in Maggie O’Farrell.

Letos so bile v ožjem izboru še Američanki Brit Bennett (The Vanishing Half) in Patricia Lockwood (No One is Talking About This), gansko-ameriška pisateljica Yaa Gyasi (Transcendent Kingdom), Cherie Jones z Barbadosa (How the One-Armed Sister Sweeps Her House) in Britanka Claire Fuller (Unsettled Ground).

Ena od letošnjih žirantk Sarah-Jane Mee, je poudarila, da roman Piranesi bolj ali manj "ponazarja, za kaj gre pri nagradi za žensko prozo". "In sicer za to, da ženske lahko pišejo, o čemer koli hočejo. Ko govorimo o ženski prozi, vam bodo ženske pogosto povedale, da jim svetujejo, naj pišejo o svojih izkušnjah, da morajo biti zgodbe žensk slišane. In to je seveda zelo pomembno, a nas na neki način omejuje. Moški lahko pišejo, o čemer koli hočejo. Zakaj ne bi mogle tudi ženske? Nagrada je čudovito sporočilo za ženske in dekleta, ki berejo in pišejo: pišeš lahko, o čemer koli hočeš. Piranesi je ultimativni eskapizem, halucinatorno popotovanje – knjiga, o kateri bom še dolgo razmišljala."