Da ti neverjetni zapisi in dokumenti ne bi ostali umaknjeni v temi trezorjev, je deset slovenskih arhivov iz njih izbralo najžlahtnejše in najbolj zgovorne primere ter jih zbralo - če spet ponazorimo s številko - v skoraj 3 kilograme težki monografiji.

Pod naslovom Arhivi – zakladnice spomina imamo zdaj na enem mestu zbran "jagodni izbor", kakor je nekaj več kot 240 primerkov, ki pokrivajo obdobje od 9. stoletja do danes, poimenoval dr. Andrej Nared, ki ves čas bdi nad izjemno zahtevnim projektom in kot urednik podpisuje tudi pričujočo izdajo. Ta je sicer zamišljena kot sopotnica razstave, ki jo bodo 4. marca odprli v Narodnem muzeju Slovenije (v razstavišču na Metelkovi), vendar oznaka 'katalog' naredi tako izjemni publikaciji krivico, saj jo lahko brez pretiravanja uvrstimo med nepogrešljiva antologijska dela vsake domače knjižnice. Nekaj več kot 530 strani zajetno delo je obenem namreč zbornik, leksikon in tematski vodnik po arhivskem gradivu. Samostojna monografija je relevantna tako za arhivarje kot preostalo stroko, ki se ukvarja z dediščino, obenem pa estetsko prezentirane arhivske dokumente s poljudno objavo približuje javnosti.

Do zdaj najpopolnejša antologija slovenske arhivske dediščine
Čeprav je izdajanje katalogov in priprava razstav prej pri koncu nalog arhivov – v prvi vrsti se posvečajo prevzemu, hranjenju in skrbi za gradivo -, se dobro zavedajo, da postane arhivsko "gradivo kulturni spomenik v popolnem pomenu šele takrat, ko se ga ima možnost spominjati širša javnost in ne le za njegovo usodo odgovorni arhivisti". Kot smo slišali na predstavitvi dela, je pred nami torej najpopolnejša antologija slovenskega arhivske dediščine do zdaj, pri uresničitvi zahtevnega projekta pa je sodelovalo več kot 50 ljudi.
Od velikih oseb do malega človeka
Kaj vse torej zaobjema jagodni izbor, ekstrakt arhivskega gradiva, ki ga hranijo Arhiv Republike Slovenije kot osrednji državni arhiv, šest javnih in regionalnih arhivov (Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Zgodovinski arhiv Celje, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv na Ptuju) in trije cerkveni arhivi – Nadškofijski arhiv Ljubljana, Nadškofijski arhiv Maribor in Škofijski arhiv Koper? Na eni strani so želeli predstaviti vizualno privlačno gradivo in prelomne dogodke, procese in delo znanih osebnosti, obenem skrbeti za kronološko in geografsko uravnoteženost, hkrati pa so prepoznali vrednost "drobnih" zgodb, nepoznanih poglavij malih ljudi, ki jih zgodovinopisje v zadnjem času vse vidneje postavlja v ospredje, saj imajo moč toliko slikoviteje orisati čas in življenje v preteklih stoletjih.
Morsko čudo v Sečoveljskem zalivu
Zabaven je denimo zapis, ki opisuje, kakšna panika je nastala, ko so sredi 16. stoletja piranski ribiči v Sečoveljskem zalivu opazili ogromno ribo nenavadne oblike, kakršne do tedaj še niso videli. Na "morsko čudo", ki so ga narisali v piranskem statutu Tabula statutorum Pyrrhani (glej priloženo slikovno gradivo), so se spravili z vsem orožjem, ki so ga imeli pri rokah, od sabelj in sulic, do mečev, sekir in celo britev. Po napetem boju so ji "sabljo na boku zarinili do ročaja, tako da je zjutraj umrla". Zatem jo je vseh dvajset ribiških čolnov odvleklo v Piran na obalo, na suhem pa jo natančno izmerili (dolga je bila 13 korakov, široka pa sedem). "Na glavi je imela dve veliki očesi in kot vedro široko odprtino, iz katere je špricala voda dva do tri metre v višino," je zapis statuta povzela dr. Zdenka Bonin. Ljudje so rezali salo iz ribe, ki je bilo podobno svinjskemu, iz njega pa so pridobili sto vrčev svetlega olja, "lepšega od oljčnega".
Skica prizorišča zločina
Kako neprijazno je bilo sredi 19. stoletja okolje v Savinjski dolini do tujcev, natančneje nedolžnih furlanskih zidarjev, zgovorno pove skica prizorišča zločina v Trnavi oziroma zgodba, ki pojasni okoliščine dogodka. Zgodba gre nekako takole. Leta 1940 je bila sredi noči umorjena najemnica gostilne, po navedbah njenega moža so zločin zakrivili trije neznanci, ki so bili zaposleni pri zidavi tovarne v Preboldu (preboldsko tekstilno tovarno so namreč gradili furlanski zidarji). Po zaslišanju sosedov pa so možje postave kmalu ugotovili, da je krivec v resnici prav mož umorjene.
Valvasorjeva poročna pogodba
Takšnih zgodb, ki niso nujno ključni, so pa slikoviti drobci iz zgodovine našega ozemlja, je še mnogo. Vendar tudi velikih mož, prelomnih dogodkov in odličnih knjižnih del ne manjka. Zelo dobrodošel je bolj oseben pristop k osvetlitvi nekaterih vidnejših oseb naše kulture in zgodovine. Tako si lahko na primer ogledamo, kako je bila videti maturitetna naloga Antona Aškerca iz slovenščine, ali pa preberemo voščilnico, ki jo je očetu za god napisal in narisal slikar Ivan Vavpotič, pa poročno pogodbo med Janezom Vajkardom Valvasorjem in Ano Rozino Graffenweger.
Predstavljeno gradivo, med tem najdemo dragocene rokopise, pergamentne listine, rokopisne kodekse, gradivo sodne narave, katastrsko in zemljiškoknjižno gradivo, pa tudi karte, načrte, fotografije in filme - obvezen je postanek pri filmih, kakršna sta Ne joči Peter in Tistega lepega dne - je razdeljeno v 16 poglavij.
Kako so gospode Žovneške povzdignili v grofe Celjske
V poglavju Očetov naših imenitna dela je predstavljeno tisto najbolj čudovito gradivo s področja kulture, šolstva, zdravstva, ver in ostalih družboslovnih dejavnosti – omenimo prošnjo Jurija Dalmatina stanovskim poverjenikom Kranjske, naj se zavzamejo za čimprejšnji natis slovenske Biblije iz leta 1582, splošni šolski red Marije Terezije (1774) in dekret o prenosu škofijskega sedeža iz Šentandraža v Maribor (1857). Pod naslovom Za vse večne čase najdemo dragocene pergamentne listine, od najstarejšega deželnega privilegija za Kranjsko (1338), listino povzdignjenja Žovneških v grofe Celjske (1341), pa listino, s katero je papež Pij II. potrdil cesarjevo ustanovitev ljubljanske škofije s sedežem v Ljubljani (1462) in pergament, na katerem je ostala ovekovečena ustanovitev knjižnice Academije operosorum.
Omenimo še zanimive hrambe, kakršna je čipka iz Valvasorjeve grobnice v Mediji, pa pramen las prestolonaslednika Ferdinanda I. Habsburško-Lotarinškega, vse do volilnih kroglic za volitve v ustavodajno skupščino leta 1945.
Predstavitev večinoma ne sledi kronološki razporeditvi, ampak so dokumenti povezani tematsko. Najstarejši dokument - tudi najstarejši dokument v slovenskih arhivih - je iz druge četrtine 9. stoletja, in sicer gre za pergamentni fragment karolinškega rokopisa, prepisa pastoralnega vodila Gregorja Velikega.
Vsi dokumenti so predstavljeni v besedi in sliki, podobno kakor bo izbor teh prezentiran na razstavi (na njej jih bo mogoče videti okoli 170, ostali pa bodo predstavljeni v elektronski obliki). V širši kontekst postavljajo delo uvodna razmišljanja, ki sta jih poleg Nareda prispevala še nekdanji direktor Arhiva RS dr. Dragan Matič in vodja Nadškofijskega arhiva Ljubljana dr. France M. Dolinar.
Spomin, ki zaobjema vse vidike človeštva in njegovega življenja
Dolinar je na predstavitvi dela, podobno kot v svojem zapisu, spomnil na pomen ustrezne hrambe in negovanje odnosa do arhivskega gradiva. Gre namreč za otipljivo dosegljivo preteklost v vsej svoji raznolikosti, pravi. V njej je ujeto človeško razmišljujoče bistvo, njegove abelovske in kajnovske dimenzije, je spomin človeštva, ki zaobjema vse vidike njegovega življenja. "Zbrani dokumenti skušajo javnost spomniti na neverjetno vrednost tega gradiva in mesto, ki mu gre v civilizirani družbi."
Razstava, ki jo odpirajo marca, bo v razstavišču Narodnega muzeja Slovenija odprta do 10. maja, zatem pa bodo pripravili še potujočo različico razstave, ki bo gostovala v več slovenskih mestih, tudi v tujini. Zbornik in razstava sta, tako Dragan Matič, prelomnica v komuniciranju z javnostjo. Tovrstni projekti, nadaljuje, bi morali biti stalnica, naslov pa blagovna znamka, v kateri bi bili arhivi prepoznavni širši javnosti.