Največja ameriška pesnica 20. stoletja, ki je s samomorom pri tridestih letih stopila v panteon najbolj oboževanih umetnikov, je osem let pred smrtjo, leta 1958, v zadnjem letniku univerze Smith prebirala roman Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda. Študentka Anna Journey, ki je več kot petdest let kasneje za seminarsko nalogo brskala po arhivskem gradivu, je v pesničinih zapiskih o romanu našla sonet, za katerega se je izkazalo, da ni bil še nikoli objavljen.
Našla se je v Gatsbyjevem svetobolju
V svoj lastni izvod Velikega Gatsbyja je Plathova ob odstavek, v katerem se junakinja Daisy Buchanan pritožuje, da je "bila že povsod ter videla in počela vse", zapisala besedico l'ennui, francosko besedico, ki zaznamuje čisto določeno občutenje melanholije in eksistencialnega dolgočasja. Journeyeva je kmalu ugotovila, da je sonet nekakšno nadaljevanje tem iz romana.
Uvodna verza v izvirniku zvenita takole: "Tea leaves thwart those who court catastrophe/, designing futures where nothing will occur." (Čajni listi prekrižajo načrte tistim, ki se spogledujejo s katastrofo/ in jim določijo prihodnost brez vznemirjenja.) Pesem je ironična bodica, uperjena proti vsem, ki skušajo svojo usodo razbrati iz čajnih listov ali pri vedeževalki. Življenje je po navadi precej manj dramatično, kot bi pričakovali.
Seveda je zgovorno, da je pesnica, ki se je vse svoje življenje bojevala s hudo depresijo in kasneje tudi z zakonskimi težavami, že v študentskih letih razmišljala o podobnih temah.
Medvedja usluga Teda Hughesa?
Linda Wagner-Martin, avtorica knjige Sylvia Plath: A Literary Life, je prepričana, da obstajajo še zgodnejša, za zdaj neodkrita dela Plathove. Pesničin mož Ted Hughes je leta 1981 njeno delo zbral v antologijo, v katero pa ni vključil zgodnejših del. "Bil je dovolj samozavesten, da si je drznil trditi, da se je Sylvijina kariera začela, ko je spoznala njega," o Hughesu, ki je bil prav tako velik pesnik, trdi Wagner-Martinova.
Prelomni roman, katerega uspeha ni dočakala
Plathova je le dva tedna pred smrtjo izdala tudi svoj edini roman, The Bell Jar, ki ga marsikateri literarni kritiki štejejo za prvi ameriški feministični roman in je imel gromozanski vpliv na celo generacijo ženskih pisateljic.
Čeprav je zanimanje za njen opus po njeni smrti naraslo, se to ni zgodilo prek noči. Najprej je leta 1965 izšla pesniška zbirka Ariel in druge pesmi. Preostale neobjavljene pesmi so izšle v knjigah Crossing the Water (Prehod čez vodo) in Winter Trees (Zimsko drevje) leta 1971, knjiga kratkih zgodb Johnny Panic and the Bible of Dreams (Johnny Panic in biblija sanj) pa je prišla med bralce šele leta 1977.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje