Odgovorna urednica Susan Goldberg je za iskreno ovrednotenje 130-letnega arhiva revije National Geographic rekrutirala Johna Edwina Masona, profesorja afriške zgodovine in zgodovine fotografije z Univerze v Virginii. Kar je našel, v resnici ni bilo spodbudno: rdečo nit rasizma, ki jo je mogoče najti v izbiri besed, tematike in celo fotografij, po katerih je revija najbolj znana.
Utrjevanje stereotipov o kulturah
"Do sedemdesetih let je National Geographic bolj ali manj ignoriral temnopolte ljudi, ki živijo v ZDA - nikoli jih nismo omenjali drugače kot v kontekstu priložnostne delovne sile," v svojem uvodniku aprilske številke zapiše Goldbergova. "Po drugi plati pa je revija "staroselce" na drugih delih sveta predstavljala kot "eksote", pogosto (in odmevno) razgaljene, kot vesele lovce, kot plemenite divjake - vsi klišeji, ki vam padejo na pamet."
V nasprotju z nekaterimi drugimi revijami, denimo Life, "pri National Geographicu niso naredili veliko, da bi bralcem pomagali videti onkraj stereotipov, ki so vsajeni globoko v ameriško belsko kulturo", priznava Goldbergova, ki omeni tudi, da je ona prva ženska in obenem prva judinja v zgodovini na čelu revije. "To sta dve skupini, ki sta bili tukaj tudi žrtev diskriminacije."
Slavni fotografski arhiv in njegove neizrečene implikacije
Da bi si ustvaril širšo sliko Geographicovega poročanja, je Mason preučil vse ključne številke iz zgodovine revije, vključno s fotografskim arhivom: dostop je imel do dokumentacije, ki dokumentira, katere fotografije so bile izbrane za objavo, katere so pristale na naslovnicah in katere so iz revije črtali. Iz tega je izluščil problematičen trend: "Fotografije, podobno kot članki, niso samo poudarjale različnosti, pač pa so različnost predstavile kot ... silno eksotično, kot čudaško, in vzpostavile določeno hierarhijo. Ta hierarhija je bila precej jasna: Zahod, še posebej angleško govoreči zahod, je na vrhu. Črni in rjavi ljudje so nekje na repu."
Na straneh revije je bil Zahodni svet od nekdaj predstavljan kot dinamičen, napreden in racionalen. Svet temnopoltih ljudi, po drugi plati, pa je bil od nekdaj "primitiven, nazadnjaški in načeloma nespremenljiv". Tema, ki se na fotografijah vedno znova pojavlja, je motiv staroselcev, ki so fascinirani in očarani nad zahodnjaško tehnologijo. "Ne gre zgolj za to, da so prisotni fotoaparati, džipi in letala. Temnopolti ljudje jih vedno gledajo z začudenjem ali nerazumevanjem." Implikacija teh fotografij je, da bo zahodnjaške bralce zabavala fascinacija nad nečim, kar je zanje vsakdanje.
Ničesar "neprijetnega", prosim
Zanimivo je tudi vprašanje, kako je uredništvo izbiralo tematike, ki jih je pokrivalo. Po Masonovih ugotovitvah je imel National Geographic dolga leta eksplicitno uredniško politiko "ničesar neprijetnega", kar pomeni, da so le redko pisali o vojnah, lakoti in družbenih pretresih. Zgodovinar je denimo našel reportažo o Južnoafriški republiki iz poznih šestdesetih, ki le bežno omeni t. i. pokol v Sharpevillu, v katerem je policija ubila 69 temnopoltih Južnoafričanov. "Nobenih glasov temnopoltih Južnoafričanov ni v reportaži. Ta odsotnost je enako glasna kot vse, kar je zapisano. Edini temnopolti ljudje na slikah so tisti, ki izvajajo eksotični ples ... delavci in strežba. V resnici je bizarno, če razmislimo o tem, kaj vse so morali uredniki, pisci in fotografi zavestno odmisliti."
Razgaljene ženske prodajo več revij
Seveda je treba omeniti tudi tradicionalno upodabljanje temnopoltih žensk v kontekstu revije - beri: zgoraj brez. "V petdesetih in šestdesetih letih so se najstniški fantje lahko vedno zanesli na to, da jim bo National Geographic kazal goloprse ženske, če so le imele temno ali rjavo polt. Mislim, da se je uredništvo zavedalo, da jim to pomaga pri prodaji moškemu občinstvu. Nekatere mlade razgaljene ženske so fotografirane tako, da je že skoraj podobno modni fotografiji."
Zbirke vam ni treba vreči stran
Seveda pa vse te ugotovitve ne pomenijo, da bi morali imeti bralci, ki se iz revij izobražujejo o daljnih krajih in tujih kulturah, zdaj slabo vest - ali se odpovedati temu viru informacij. "Vsi smo radovedni in vsi bi radi videli. Ne kritiziram ideje tega, da si radoveden o svetu. Problematična so vsa preostala sporočila: da ne gre za razlike, pač pa za manjvrednost in večvrednost."
Kako pa v prihodnosti?
Dober korak naprej za bolj vključujočo prihodnost revije bi bil, če bi raznoliki pisci in fotografi, ki so jih povabili k soustvarjanju aprilske številke, postali redni sodelavci revije, predlaga akademik. "Še vedno je prepogosto Zahodnjak tisti, ki nam razlaga o Afriki, Aziji ali Latinski Ameriki. Po vsem svetu so osupljivi fotografi, ki imajo samosvoj pogled - ne samo na lastno deželo. Lahko bi tudi na izviren način fotografirali Cincinnati v Ohiu ali kaj podobnega."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje