To je le ena izmed misli, s katerimi se starosta slovenskega jezikoslovja Jože Toporišič, ki letos praznuje 80. rojstni dan, vedno znova rad spominja dela tega velikega jezikoslovca in misleca 19. stoletja. Toporišič, ki se je v svojem dolgoletnem delovanju podpisal pod več kot 1200 del, tako ostaja zvest Škrabčevim mislim in poudarja, da je treba varovati to, kar si je slovenski jezik pridobil, v njem pa najti tisto najboljše.

"Mislim, da bi se morali Slovenci v celoti bolj zavedati, da je knjižni jezik dragocenost, da nam omogoča neovirano in glede na druge jezike nemanjvredno izražanje svojih misli in čustev, zato se moramo potruditi, investirati v jezikovno kulturo in biti zavedni člani slovenske knjižne jezikovne skupnosti," še poudarja redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in častni član Slavističnega društva Slovenije, ki zaradi širine svojega opusa že leta velja za osrednjo osebnost jezikoslovne slovenistike.

Po Toporišičevih besedah lahko to dosežemo z zavestnim učenjem knjižnega jezika in s sledenjem tistim spoznanjem, s katerimi jezik bogatijo in razvijajo jezikoslovci. Že Škrabec je navajal, da knjižnega jezika niso izoblikovali pesniki, ampak jezikoslovci "ki so o jeziku veliko razmišljali in v dva tisoč letih prišli do določenih spoznanj, ki se jih je bolje držati kot ne." Ob tem se je Toporišič spomnil tudi lastnega posvečanja slovenskemu jeziku, ki med drugim obsega raziskano stavčno fonetiko, dognanje nauka o ločilih in delno preureditev besednih vrst, kar pa je seveda le majhen izsek iz njegovega dolgoletnega posvečanja slovenščini. Ob tem je nasprotoval teoretični in ideološki ozkosti nekaterih starejših jezikoslovcev in dejavno vpeljeval novo strukturalistično pojmovnost tudi v besedje.

In če želimo slovenski knjižni jezik dobro uporabljati, se ga moramo seveda tudi dobro naučiti. "Ob tem posnemajmo Nemce, ki imajo tudi knjižni jezik, ki je najbolj približan samo enemu delu nemškega jezikovnega področja, zaradi česar so prebivalci tega področja v prednosti, drugi pa skušajo te dosežke, ki jih je Luther introniziral, pridobiti," še poudarja Toporišič.

Ob praznovanju visokega jubileja vam zagotovo privrejo na dan številni spomini, zlasti ob prejetju številnih poklonov, ki so vam jih ob tej priložnosti namenili vaši kolegi, nazadnje tudi z izdajo mednarodnega zbornika Jezikovna predanost, s katero so pospremili prav vašo 80-letnico. Na katero delo ali dosežek v svoji karieri pa ste sami še posebej ponosni?
Gotovo sem ponosen na učbenike, Slovenski knjižni jezik 1, 2, 3, 4, ki so bili v rabi več kot deset let, nato pa so bili postopoma spodrinjeni. Nato je tu Slovenska slovnica iz leta 1976, ki je izključno moje delo. Tam so podane tudi osnove za obravnavo slovenskega jezika s pravopisnega stališča, kar je v končni fazi dalo Slovenski pravopis iz leta 2001. Slovnico sem izdal štirikrat, upam pa, da bo prišlo do še kakšne izdaje. Ponosen sem tudi na serijo šestih knjig samih razprav o glasoslovju in naglasu, skladnji, jezikoslovju in jezikoslovcih, pa o besedotvorju, o besedoslovju, družbenosti jezika in še enciklopediji slovenskega jezika.

Znamenit je tudi začetek moje kariere, ki ga zaznamuje izdaja prve knjižice v Zagrebu, kjer sem bil lektor na univerzi. Gre za Slovenski jezik, Izgovor i intonacija s recitacijama na pločama, delo, ki je omogočalo tudi poslušanje tega, kakšni so slovenski glasovi, naglasi in besedila. To je bilo v času, ko sem delal stilistične analize besedil. Poleg tega je treba omeniti tudi disertacijo Pripovedna dela Frana Saleškega Finžgarja. Med deli drugih avtorjev, ki sem jih izdajal, so na primer dela o Miklošiču, pa Pleteršnik in zlasti Škrabec. Ob teh še Kopitarjevo najslavnejše delo Glagolita Clozianus, pisano v latinščini, zaradi česar sem ga dal prevesti v slovenščino. Za popularizacijo jezikoslovne strani sem prevedel prvo slovensko slovnico Adama Bohoriča Articae horulae (njen uvod je prvi prevedel Josip Marn, za njim pa Anton Sovre).

Zelo sem bil vesel, da so se zame zavzeli evropski lingvistični krogi, na primer poljska akademija, kjer sem na njihovo povabilo preživel šest tednov, leta 1968 sem bil raziskovalni profesor v ZDA na chicaški univerzi, kjer smo raziskovali ruska narečja. Kot profesor sem gostoval v Regensburgu, Celovcu, Gradcu, Moskvi in Novem Sadu. V letih 1962 in 1963 pa sem bil s Humboldtovo štipendijo v Hamburgu. Najprej me doma v Sloveniji niso radi objavljali, pa sem to prebil deloma že v Zagrebu, kjer sem objavljal v hrvaščini. Tam sem se strukturalno izobrazil, zavzel v jezikoslovju novo smer in v Ljubljani zadeval ob stare teoreme v slovenski slovnici; zato so bili ob mojih popravkih nekateri prizadeti. Prav zaradi tega so neradi tiskali moje delo, pa sem našel možnost, da sem objavljal še v Nemčiji in na Danskem. Svojih nazorov nisem kaj dosti spreminjal, tudi če sem jih pozneje izdajal v knjigah razprav. Moje objave obsegajo že prek 1200 del; obsegajo seveda tudi tista manjša dela (o tem, kaj je prav pisati in česa ne), ki se jih nikoli nisem branil.

Če se ozrete po svojem dolgoletnem posvečanju jeziku, kakšno razvojno pot je v tem času prehodila slovenščina? V katero smer se razvija?
Slovenščina je bila v tem času deloma pod pritiskom srbohrvaščine. Drugače pa je bila izločitev Slovencev iz avstrijskega državnega okvira za slovenščino zelo blagodejna, ker smo za slovenski jezik naenkrat pridobili vse šolstvo in javno upravo. Izjema je bila le slovenščina v vojski, kjer je ni bilo, razen proti koncu druge Jugoslavije, in v parlamentu. V delovnih telesih parlamenta se je namreč le težko uveljavljala. Deloma so bili Slovenci tudi sami krivi, da niso bili popolnoma enakopravni, saj so hoteli v prvi Jugoslaviji izdajati parlamentarne zapisnike tudi v slovenščini, pa so Slovenci rekli, da tega ni treba, saj govorijo in berejo tudi hrvaško oziroma srbohrvaško. Slovenščina se je v drugi Jugoslaviji zelo razmahnila. Pa že v prvi, ko so leta 1919 ustanovili Univerzo v Ljubljani in je postala slovenščina univerzitetni jezik. Vse predmete na univerzi je bilo treba predavati v slovenščini, deloma tudi ob pomoči drugih jezikov. Na koncu pa smo prišli celo do tega, da je slovenščina postala tudi državni jezik. Ob tem sem vedno zagovarjal tezo, da vsi, ki pridejo kam in tam živijo, govorijo tukajšnji jezik, saj se tako doseže neko mirovanje na področju jezikov. Moja sociolingvistična teza je bila, da je Jugoslavija nastala za varovanje jezikovnih značilnosti, kakor hitro pa je ta enakopravnost rabe jezikov ogrožena, je ogroženo tudi skupno življenje vseh teh jezikov. To se je potem tudi dejansko izkazalo. Torej na ozemlju, ki smo si ga Slovenci obvarovali, naj vlada slovenščina.

Kaj menite, da je vzrok velike funkcionalne nepismenosti Slovencev, in ali se vam zdi izrazito teoritično naravnano izobraževanje v osnovnih in srednjih šolah primerno?
Funkcionalna nepismenost je pravzaprav nepismenost v ustvarjanju besedil. Sam sem to imenoval sporočanje, danes pa o tem govorijo kot o komunikaciji. Mislim, da je treba učencem dajati možnost, da nastopajo, kar pa je v šoli omejeno. Menim, da je bila pismenost vedno različna. Nekateri si prizadevajo, da so sporočevalno pismeni, drugi pa ne. Za naš čas je treba omeniti tehnologijo, ki je prinesla veliko več priložnosti ljudem, da nastopajo širše, kar jim daje priložnost, da se izpostavljajo sodbi, tudi ko delajo napake. Menim, da skrbijo za velik del naše jezikovne kulture lektorji, še bolje pa je, da vsakdo, ki besedila ustvarja, sam bogati tudi svoje jezikovno znanje. In sicer v obeh oblikah, tako v govorni kot v pisni.

Mislim, da pretiravajo, ko pravijo, da je zdaj slovenščina rešena in je prišla tudi v Evropo. Menim namreč, da bo tam rabljena le, ko bo nastopal Slovenec, kjer gre za t. i. enostransko dvojezičnost, medtem ko se bo le malokateri predstavnik večjih evropskih narodov potrudil, da bi se naučil slovensko. Sploh je pa v Evropi toliko jezikov, da se vseh ne moremo naučiti. Zato se določijo en, dva ali trije jeziki za delo v komisijah, čemur se mora nato Slovenec prilagoditi.

Škrabec je rekel, da je bilo nekoč veliko jezikov in da so celo jeziki kralji, kot sta latinščina in stara grščina, izginili. Slovenščina verjetno sodnega dne ne bo dočakala, vendar pa moramo delati tako, kakor da ga bo. Njegovo stališče je bilo, da slovenski jezik uspeva, cvete v neskončnost in še čez. Torej varovati je treba to, kar si je slovenski jezik pridobil, in najti modus vivendi, najboljše, kar je možno.

Tudi jeziku se ni uspelo izogniti naglemi prodoru tehnologije, ki vse bolj zaobjema vsa področja našega življenja. Kdo naj bi skrbel za uvajanje novih besed na tem področju in kaj svetujete medijem, ki morajo vsak dan tvoriti nove besede, ki se navezujejo pogosto prav na nove tehnologije?
Menim, da mora vsak strokovnjak za svoje področje ustvarjati tudi izrazje. On najbolje pozna stvari, o katerih razpravlja, in je poklican, da na podlagi izobrazbe, ki jo pridobi, uveljavlja jezik, skuša iz tega napraviti svojo šolo in izda tudi terminologijo. Sam sem izdal Enciklopedijo slovenskega jezika, kjer sem vse izraze tudi pomensko določil, tako da vsakdo, ki poseže po njih, vidi, kaj pomenijo. Katera koli stvar posamezne stroke mora biti razložena, da služi družbi. Zato se morajo strokovnjaki dogovoriti, katere izraze bodo uporabljali in katerih ne. Prav elektroniki so izdali poseben priročnik s svojim izrazjem in nihče drug ga ne more ustrezno ustvariti. Treba se je držati tistega, kar je, kot je Škrabec učil, utemeljeno in strokovno podkovano. Mislim, da se pri nas poskuša o istih stvareh govoriti z drugimi izrazi, kar sam imenujem prekrščevalstvo. Treba se je ravnati po tistem, ki ustvarja veliko količino besedil s področja svoje stroke in tako tvori besedni korpus. Vsak se mora torej na svojem področju truditi, da bomo razvili strokovno besedje, ki ga določena problematika potrebuje in uporablja, da lahko kulturno in civilizacijsko napredujemo.

Katero znanstveno področje se vam zdi, da je še posebej potrebno natančne obdelave oziroma ureditve terminologije?
Doslej je to deloma veljalo prav za elektroniko, ki so jo zdaj že precej podomačili. Problem se pojavi pri pomanjkanju znakov, črk za pisanje. Evropa se ni določila, da bi vključila to, kar uporabljajo Čehi, torej narobe obrnjeno strešico za šumevce č, ž, š, dž. Tipkovnica bi morala biti v tem primeru prevelika, kar bi bilo predrago, zato uporabljajo za svetovno poročanje več črk za označevanje teh soglasnikov.

Kako gledate na vse močnejši vpliv, ki ga imajo tuji jeziki, zlasti angleščina, na slovenščino? Ali je ta vpliv nujno negativen ali lahko morda tudi na pozitiven način spodbuja razvoj našega jezika?
Kot je rekel že Kopitar, uporabljamo mi svoj jezik, vendar ne moremo izhajati le iz sredstev lastnega jezika. Če za določene pojme nimamo izrazov in jih tudi ne znamo ustvariti, na primer za aluminij še nikoli nihče ni poskušal napraviti drugačnega izraza, med tem ko so na primer za oxygen izbrali kisik, za hidrogen vodik, veliko izrazov pri kemiji pa še vedno nima domačih izrazov. Kopitarjevo načelo je, da ne uporabljaj tujega, če imaš svoje. To je imenoval "unnötiges Germanisieren", torej nepotrebno nemčevanje. Temu se je torej treba izogibati in v tem smislu je njegovo načelo tudi zmagalo. Nekateri mislijo, da so latinski izrazi bolj udarni, ampak sam menim, da mora tudi zaradi izobrazbeno skromnejših ljudi strokovni izraz dobiti tudi slovensko podobo, kolikor se le da. Da lahko vsakdo ta predmet poimenuje na primeren način in tudi razume, za kaj gre.

M. K.