Njuno zgodbo je v knjigi NK Svoboda (izšla je pri založbi Miš) zapisal Žiga X Gombač. Ideja za knjigo se je rodila lani poleti, "ko sem v medijih spremljal, kako so se na otoku Kosu turisti pritoževali, kaj tam počno prebežniki. To je bil prvi trenutek aktivacije. Ideja se je začela razvijati."

Kot pravi avtor, veliko spremlja dogajanje po svetu, predvsem pa se ga dotaknejo krivice. "Različne zgodbe, ki pridejo do mene, imajo name vpliv in tudi ta begunska zgodba, ki se je začela in ki je potem postajala čedalje bolj aktualna, je v meni zbujala različna vprašanja v smislu; kaj se to dogaja, kaj je s temi ljudmi, kam se selijo, v kakšnih razmerah hodijo in bivajo. Te zgodbe so začele pridobivati intenzivnost, dogajali so se neki scenariji, ki so bili zame neverjetni, ki so me dejansko spravljali v negotovost, češ je to mogoče, da se dogaja, hkrati pa se je vse bližalo Sloveniji," pojasnjuje vzgibe za pisanje knjige, s katero je želel poudariti pomen empatije, sočutja in človečnosti.

Pomembno vlogo pri knjigi je odigral novinar in poročevalec s številnih kriznih žarišč Boštjan Videmšek, odličen poznavalec dogajanja v Siriji in na Bližnjem vzhodu, sicer pa tudi sotekač (skupaj sta s Samom Rugljem napisala tudi knjigo Ultrablues, v kateri opisujejo priprave in tek na ultramaraton v ZDA). "Imam srečo in privilegij, da lahko o tem podebatiram z Boštjanom, še posebej med tekom, ko imava za to več ur časa. Klepetava, minevajo kilometri in ure, in ko se je ta begunska kriza začela približevati, ko se je vzpostavila balkanska pot, sva čedalje več govorila o tem. Ko so prišli prvi begunci na Kos, kjer smo nekoč že počitnikovali, sem razmišljal, kako je mogoče, da pride do trenutka, ko turisti zajtrkujejo ob polno obloženih mizah, nekaj metrov proč pa se nekdo bojuje za življenje."

Boštjan ga je spodbudil, da bi bilo to primerna tema tudi za knjigo za otroke in tako se je rodila osnovna ideja za knjigo: dva najstnika se srečata na otoku, kamor prvi pride na počitnice all-inclusive s starši, drugi pa se brez staršev zateče pred vojno vihro. Srečata se dva različna svetova in na tak način se je to poleti dogajalo. "Izhajal sem iz tega, da bi se lahko srečala, kakšne bi bile potem reakcije najstnikov in tudi staršev, kako se lahko v zahodnjaški otopelosti, - vsega imamo polno rit-, prebudi neka človečnost oz. se postavi dimenzija, ki nam jo primanjkuje: empatija, človečnost, sočutje, pomoč."

Ko se je lani jeseni vzpostavila balkanska pot in so prebežniki prišli tudi k nam, se je odločil, da gre tudi sam na teren. Kot pravi, ni čisto vedel, kaj naj pričakuje. "Mediji so poročali nekaj, videl sem ljudi, ki so prečkali reko Sotlo sredi noči, in otroke, ki jočejo ob ograji. To se je dogajalo v Sloveniji. Zato sem šel v zbirni center Dobova, kjer sem nekajkrat delal kot prostovoljec. Bil sem z njimi, to je imelo name velik vpliv, to je bila izjemno močna izkušnja. To je bil vzporeden svet, namreč celotno dogajanje na večino ljudi pri nas dejansko ni imelo vpliva, živeli so običajno življenje." Kot pravi, je bila to zanj ena najmočnejših izkušenj, "v smislu ene otožnosti, žalosti, pretresenosti. Nekaj je, če nekaj gledamo po televiziji ali beremo v knjigah, nekaj drugega pa, ko so pred tabo." Njihove zgodbe so se ga še bolj dotaknile, ker je v njih videl sebe in svojo družino. "Lahko bi bil jaz takole tam, z bolnimi otroki, s potnimi listi in s kovčkom, v katerem bi bilo zbrano celo moje življenje." Kot dodaja, so se ob tem poglavja knjige malodane pisala sama.

Slovenci veljamo za zelo humanitarno dejavne, v primeru naravnih in drugih nesreč nesebično priskočimo pomoč, pri izbruhu prebežniške krize pri nas pa je bilo drugače. "Ob naravnih ujmah vedno ljudje stopijo skupaj, tu smo pa padli na izpitu strpnosti, sprejemanju drugačnosti. Če gledamo z distanco enega leta, se življenje pri nas ni kaj dosti spremenilo. Prebežniki so šli, kamor so nameravali, večini se pa življenje ni spremenilo. Nikomur izmed nas se ni nič zgodilo, nihče zaradi tega ni izgubil službe ali bil kako drugače prikrajšan, prizadet."

Na vprašanje, koliko lahko po njegovem mnenju takšna knjiga vpliva na spremembo mnenja mladih in tudi njihovih staršev, odgovarja, da mora verjeti, da se to utegne zgoditi. "Pa ne samo vezano na vprašanje beguncev in te krize, ampak na splošno, v splošnem trenutku odraščanja. Da se začno bolj zavedati pomena sočutja, da so na svetu tudi drugi. Sodobni način življenja vse bolj spodbuja individualizacijo, spodbuja postavljanje sebe na prvo mesto, in to se dogaja že pri otrocih. Vidijo sebe pred drugimi, oni so na prvem mestu. Za potrebe drugih pa zmanjkuje časa, na sočloveka se pozablja. Najprej so tvoje želje, potem pa dolgo nič, potem pa, če sploh pridejo še želje drugih," povzema skrb vzbujajoča opažanja iz svoje okolice.

Odzivi na knjigo so zelo dobri, pravijo, da je zelo realna in udarna, v kratkih dnevniških zapisih se skriva zelo globoko sporočilo, pravi avtor, ki ga veseli, da jo knjižnice vzele za svojo, prav tako bralci. "Moj cilj je s knjigo spodbujati strpnost, sprejemanje sočloveka. Da se človek aktivira, da vrača službi, da je aktiven državljan in da ni zazrt samo sam vase," pravi in upa, da bo knjiga postala tudi del učnega programa, "saj govori o vrednotah, na katere je treba vedno znova opozarjati."