V četrtek bomo izvedeli, kdo je letošnji Nobelov nagrajenec za književnost. Odboru uspe vsako leto do trenutka razglasitve obdržati skrivnost, a letos literarna javnost pričakuje, da so sprejeli "varno" odločitev – za Akademijo so namreč kar tri leta različnih pretresov. Stavnice dobre možnosti za najvišje književno priznanje na svetu pripisujejo Maryse Condé z otoka Guadeloupe, ki je predlani dobila "alternativno Nobelovo nagrado", kanadski pisateljici Margaret Atwood, "večnemu nominirancu" Ngũgĩju wa Thiong’u iz Kenije in, kot vsako leto, Japoncu Harukiju Murakamiju. Med pogosteje omenjanimi imeni sta še na Antigui rojena ameriška pisateljica Jamaica Kincaid in kanadska pesnica Anne Carson.

V času epidemije nagrada ne bo imela enakega učinka in dosega, kot bi ga imela sicer, je prepričan urednik in pisatelj Andrej Blatnik. Tisti, ki jo bo v četrtek prejel, bo po njegovih besedah "padel v stanje, v katerem ga žarometi svetovne pozornosti ne bodo obsijali tako močno, kot je bilo v navadi". Dodal je, da je bil v stiku z nagrajenko za leto 2018 Olgo Tokarczuk, ki je v tem letu med drugim ostala brez zelo dobro obiskanih in zelo dobro plačanih bralnih nastopov po svetu.

Blatnik je po navadi naznanitev Nobelovega nagrajenca spremljal na Frankfurtskem knjižnem sejmu, preostanek dneva pa je bil nato namenjen komentiranju nagrajenca. Zdaj je položaj nekoliko drugačen: čestitke in komentarji novega lavreata bodo omejeni predvsem na splet.

Vse je politika – tudi književnost
Lani sta nagrado torej prejela Olga Tokarczuk ( za leto 2018) in pa sporni avstrijski pisatelj Peter Handke (2019). Težko bi se bilo pretvarjati, da Nobelova nagrada nima tudi političnega podtona. "Lahko diskutiramo o tem, kateri književniki so bolj zaslužni za to nagrado, kateri so jo dobili bolj upravičeno in kateri manj. A za komaj koga s tega zelo dolgega seznama nobelovcev lahko rečemo, da je slab pisatelj," je ob tem poudaril Blatnik.

Sam verjame, da se je ob lanski dvojni podelitvi nagrade novi sestav podeljevalcev morda odločil za dva zelo različna nagrajenca ravno zato, da bi se politični kontekst razširil: "Vemo, kakšne težave smo imeli s sprejemanjem nagrade za Handkeja, po drugi strani pa se je konservativnejšemu delu literarne srenje zdelo preveč radikalno tudi pisanje Olge Tokarczuk. Še zlasti zato, ker je Handke nagrado dobil že v iztekanju svojega opusa, kar je sicer običajno za prejemnike te nagrade, Olga Tokarczuk pa je po drugi strani za nobelovko mlada."

Lahko Slovenci sanjamo o Nobelovi nagradi?

Poziv Švedske akademije za nominacijo kandidata za Nobelovo nagrado v Sloveniji prejmejo Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska akademija za znanost in umetnost in Slovenski center Pen. Največkrat se kot slovenska kandidata omenjata Boris Pahor in Drago Jančar.

Blatnik meni, "da imamo Slovenci definitivno dovolj dobro književnost, da bi se lahko potrdila tudi s to nagrado, a cinični glasovi pravijo, da nam morda manjka nekaj več prevodov izrazitejših avtorjev v švedščino". Dejstvo pa je, da ima neka, sploh manjša, književnost manj možnosti, če ni prevedena v druge velike jezike. Na tem v Sloveniji delamo, slovenske knjige namreč redno izhajajo v angleških in tudi nemških prevodih. Blatnik verjame, da lahko do Nobelove nagrade pridejo avtorji, ki so bolj opaženi v svetu.

Neuradno torej: Pahor, Jančar? "Morda je to malce črnogledo, a za Pahorja se mi zdi, da je bila njegova priložnost zamujena s tem, ko je leta 2002 zmagal Imre Kertesz s podobno temo, kot jo opisuje roman Nekropola (1967). S tem je bila ta politična dimenzija izigrana. (...) V Jančarja pa še lahko polagamo upe, rekel bom skupne upe, ker bi Nobelova nagrada prinesla več pozornosti tudi za druge slovenske avtorje in bistveno utrdila položaj slovenske književnosti v svetu. Jančar je hkrati še vedno v odlični literarni formi. Nagrade, ki jih zadnje čase dobiva v domovini in po svetu, to dokazujejo," verjame.

Blatnik prav tako ne verjame, da bi bila pregovorna slovenska majhnost pri spogledovanju z Nobelovo nagrado ovira. "Majhnost tukaj ne izloča. Tudi Islandec Halldor Laxness je leta 1955 dobil Nobelovo nagrado. Je pa res, da v zadnjih letih nagrado dobivajo bodisi predstavniki zelo velikih književnosti in kultur ali pa predstavniki evropskih književnosti. In tako je le še vprašanje časa, kdaj se bo pozornost akademije preusmerila v druge, ne tako velike književnosti in bo tudi Slovenija bolj v središču akademijskega pogleda," je sklenil.