Munrojeva, rojena v kanadski kmečki družini leta 1931, je znana predvsem po kratkih zgodbah; z leti jih je povezala v številne zbirke. Pisati je začela že v najstniških letih, leta 1950, ko je študirala angleški jezik na Univerzi v Zahodnem Ontariu, pa je objavila svojo prvo zgodbo The Dimensions of a Shadow. Leta 2009 je prejela Bookerjevo nagrado za življenjsko delo. Svetovno slavo so ji prinesle zgodbe o bojih, tragedijah in ljubeznih žensk v kanadskem podeželskem mestu. Večina njenih del je umeščena v njen domači jugozahodni Ontario, v njih pa se osredotoča predvsem na medčloveške odnose in eksistencialna vprašanja.

Munrojevo je novica, ki ji jo je sporočila hči, presenetila med spanjem. Kot je dejala, je presenečena in navdušena: "Vedela sem, da sem med kandidati, a si res nisem mislila, da bi jo lahko prejela," je povedala. Letos poleti je sicer napovedala upokojitev in zdaj ponovila, da si še ni premislila.

O svojem delu pa je dejala: "Hotela sem pokazati, da je tudi kratka zgodba pomembna zvrst in ne samo nekaj, s čimer se igračkaš, medtem ko pišeš roman."

"Kanadski Čehov"
"Nekateri kritiki jo imenujejo kanadski Čehov," je v obrazložitvi nagrade med drugim zapisala akademija. "Njena besedila pogosto prinašajo opise vsakdanjih, a odločilnih dogodkov, neke vrste epifanij, ki razsvetlijo obdajajočo zgodbo, skoznje pa se zasvetijo eksistencialna vprašanja," še piše v obrazložitvi. Žirija je poleg tega zapisala, da Munrojeva piše v "izjemno izdelanem stilu, ki ga zaznamujeta jasnost in psihološki realizem".

Munrojeva je znana po tem, da se nerada pojavlja v javnosti in le redko daje intervjuje. Živi v Clintonu v Kanadi, nedaleč od kraja, kjer je bila rojena. Pred nekaj leti je sporočila, da je šibkega zdravja, saj je imela operacijo ožilja, zdravili so jo tudi zaradi raka.

Prestižno nagrado ji bodo izročili 10. decembra v Stockholmu, na dan, ko je leta 1896 umrl Alfred Nobel.

Dve knjigi prevedeni v slovenščino
Nekatera njena dela so prevedena tudi v slovenščino; leta 2010 so slovenski bralci tako v branje dobili kar dve njeni knjigi kratkih zgodb, in sicer Preveč sreče (2009) in Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva (2001).

"To se v slovenskem prostoru redno dogaja, da ko odkrijemo nekega avtorja, potem v roku nekaj mesecev izide več del," pravi urednica druge knjige Petra Vidali, ki sicer meni, da je Munrojeva nagrado dobila mnogo prepozno.

Munrojeva je znana še po zbirkah kratke proze Friend of My Youth, The View from Castle Rock in drugih. Za zbirko zgodb Dance of the Happy Shades iz leta 1968 je prejela tudi najvišjo kanadsko nagrado za književnost.

Ljubezen do kratkih zgodb
V intervjuju, ki ga je letos poleti dala za New York Times, je med drugim spregovorila o svoji ljubezni do žanra kratkih zgodb - znana je namreč po tem, da tudi v omejenem okviru kratke zgodbe v polnosti razvije značaje junakov. "Ves čas sem si želela, da bi pisala roman," je povedala o nastanku svoje prve knjige. Po lastnih besedah se je njen poskus romana običajno ustavil nekje na polovici, ko je pisanje ni več zares "zgrabilo". "Zdelo se mi je, da te ne jemljejo resno, dokler ne napišeš romana, a zdaj me to ne skrbi več. Mislim, da so kratke zgodbe danes bolj cenjene kot nekoč," je dodala.

Njena stanovska kolegica Joyce Carol Oates je o njej nekoč dejala, da imajo njene kratke zgodbe "gostoto - moralno, čustveno, včasih zgodovinsko - kakršno sicer najdemo v romanih".

Trinajsta ženska, ki je prejela nagrado
Nagrada je vredna 925.000 evrov oziroma osem milijonov švedskih kron in je predzadnja v vrsti teh uglednih nagrad - v petek bodo podelili le še nagrado za mir. Munrojeva je bila sicer večkrat omenjena kot favoritinja, čeprav je imel na stavnicah nekaj prednosti japonski pisatelj Haruki Murakami. Je šele trinajsta ženska, ki je prejela najvišje priznanje za književnost. Edini Kanadčan pred njo je bil Saul Bellow.

Švedska akademija Nobelovo nagrado za književnost podeljuje od leta 1901. Doslej so
jo podelili 105-krat, prejelo pa jo je 109 avtorjev, saj sta si nagrado štirikrat delila dva pisatelja. Nagrado je doslej prejelo le 12 žensk, odklonila pa sta jo Boris Pasternak leta 1958 in Jean Paul Sartre leta 1964. Lani jo je prejel kitajski pisatelj Mo Yan.