Sorodna novica Novi Murakamijev roman je dobil naslov: Mesto in njegovo negotovo obzidje

Murakami se je pred približno tremi leti sklenil vrniti k eni od svojih starih zgodb – v njej je sicer videl napake, a tudi pomembne ideje, na primer motiv zidu in sence, te pa je hotel natančneje raziskati. "Zaradi koronavirusa ... skoraj nisem stopil iz hiše in sem večino časa preživljal doma. Jasno, da sem se oziral v svojo notranjost. In takrat se mi je zazdelo, da je morda čas, da napišem to zgodbo," je pred današnjim uradnim izidom romana Mesto in njegovo negotovo obzidje (The City and Its Uncertain Walls) povedal Murakami. Občutek je imel, se spominja, "kot da ga je privlekel iz pozabljenega predala".

V času družbenih pretresov je ideja ograjevanja močnejša
Pisanja se je lotil v januarju 2020, končal pa skoraj tri leta pozneje, decembra 2022 – v obdobju, ki ga je pretreslo več prelomnih svetovnih dogodkov. "Ko pišem roman, vem samo, da je pravi čas," ugotavlja Murakami. Poleg pandemije so ta čas zaznamovale tudi vojna v Ukrajini, razpoke v temeljih globalizma in Pandorina skrinjica družbenih omrežij, našteva. "V času, ko družba prestaja take korenite pretrese, je razmislek, ali se je treba zabarikadirati znotraj obzidja ali pa stopiti na plano, pomembnejši kot kadar koli prej," pojasnjuje Murakami.

Svoje misli o romanu je delil na srečanju s peščico novinarjev v Tokiu, poroča tiskovna agencija The Associated Press. Izida romana avtor sicer ni pričakal v domovini: trenutno na ženskem kolidžu Wellesley v Massachusettsu vodi seminar o ženskih likih v svojih delih.

Kdaj pridejo prvi prevodi?
Roman Mesto in njegovo negotovo obzidje je založba Shinchosha Publishing Co. tako v tiskani kot v digitalni obliki izdala danes. Za zdaj še ni znano, kdaj bo knjiga prevedena v angleščino in druge jezike. Je pa novi roman prvo Murakamijevo novo delo po uspešnici iz leta 2017, Uboj komturja, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Murakamijeva izhodiščna ideja je bila, da bo zgolj preoblikoval svojo istoimensko zgodbo iz leta 1980. A kmalu je ugotovil, da si jo želi nadaljevati: različica izvirne zgodbe, ki je leta 1980 izšla v literarni reviji Bungakukaim, je zdaj prvo poglavje tridelnega romana, ki se razvija na 672 straneh. V drugem delu se tako protagonist zaposli kot vodja majhne knjižnice v Fukušimi, kjer spozna svojega skrivnostnega predhodnika in najstnika.

Prvi oboževalci so začeli brati že opolnoči
Polnočni izid knjige je več ducatov japonskih bralcev pričakalo v vrsti pred eno od največjih knjigarn v središču Tokia. Še veliko več jih je prihitelo v četrtek zjutraj, takoj, ko so se knjigarne odprle. "Neverjetno se veselim," je za agencijo AP komentirala Kaori Otoh, dolgoletna ljubiteljica Murakamijevega pisanja. "Zdaj se moram upreti skušnjavi, da bi knjigo začela brati v službi." 32-letni Kotaro Watanabe, ki je prišel na polnočni dogodek, se je s prijatelji dogovoril, da bodo vso noč brali v kavarni. Pozna že Murakamijevo staro zgodbo o mestnem bzidju in najbolj ga zanima, pravi, "ali je konec zdaj drugačen".

Samooklicani optimist
Ideja prečkanja zidu je povezana z odločnostjo, vero in tudi telesno zmogljivostjo, opozarja Murakami. "Iz sebe moraš iztisniti vso svojo moč, sicer ti ne bo uspelo priti na drugi konec sveta." Sam je prepričan, da njegovo pisanje "niti slučajno ni pesimistično": "Čeprav obstajata temna plat in cel kup bizarnih podrobnosti, so moje zgodbe v zasnovi pozitivne. Mislim, da zgodbe morajo biti take."

Kaj pomeni zid in kaj senca?
Že v nekaterih njegovih zgodnejših delih se pojavlja motiv potovanja oz. prehoda, pa naj bo med dvema svetovoma, čez zid ali pa skozi vodnjak ali jamo. "Zdrsniti skozi zid, kar pomeni, da moraš iti na drugo stran sveta in se od tam tudi vrniti, se mi zdi izjemno pomemben korak," pravi pisatelj. Ob tem opozarja, da obstajajo najrazličnejše oblike zidov, na primer taki, kot je bil tisti, ki je ločeval Berlin, ali pa tisti, ki ločuje Izraelce in Palestince – pa tudi nezavedni ni neoprijemljivi zidovi. Ideja zidu, ki ga je obsedala med pisanjem, ima lahko po njegovih besedah pri različnih ljudeh popolnoma različne pomene.

Drugi ključni motiv je zanj motiv sence. Senca pomeni obliko podzavesti ali pa morda kar alter ego, ki ponazarja posameznikovo temno plat, a mu obenem pomaga, da samega sebe bolje spozna. "Pisati roman zame pomeni prikopati se do te globine," pravi. V romanu se razmejitev med telesom in senco v pravi murakamijevski maniri zabriše – ta učinek je pisatelj sicer dosegel le s težavo in roman je moral dolgo piliti in popravljati. "Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam."

Kot koščica, ki se mu je zataknila v grlu
Murakami, ki je prvenec Hear the Wind Sing izdal leta 1979, se spominja, da je že tik po tem v prvi osnutek zgodbe The City and Its Uncertain Walls vključil ideje zidu in sence, da pa kot neizkušen pisatelj njunega potenciala ni znal razviti. K izzivu se je vrnil v romanu Hard-Boiled Wonderland and the End of the World (1985), v katerem je razvijal podobo osamljenega, ograjenega mesta mrtvih. A v retrospektivi se zaveda, da je bil tudi drugi pisateljski poskus še prenagljen – zato je idejo na pregovorno polico odložil za naslednjih 35 let, čeprav jo je nosil s seboj, "kot majhno ribjo koščico, ki se ti zatakne v grlu".

Malo več zaupanja v lastne pisateljske sposobnosti je dobil šele nekje na sredi kariere, okrog leta 2000, tik preden se je lotil romana Kafka na obali (2002). "Od tam sem napredoval do te točke in zdelo se mi je, da morda zdaj lahko končno spišem nikoli dokončano delo The City and Its Uncertain Walls."

Pri 74 bolj zaposlen kot kadar koli prej
Zdaj, pri 74 letih, ga po lastnih besedah bolj fascinira ideja spokojnosti, kot ga je v mladih letih. "Proti temu ne moreš nič in zdi se mi popolnoma naravno," pravi. Kljub temu pa se še ni naveličal iskanja ravnovesja med pisanjem romanov, prevajanjem svoje najljubše zahodnjaške literature in vodenjem radijske oddaje, s čimer se ukvarja zadnjih nekaj let. "Res uživam v pisanju. Pisati je zabavno, še zabavneje pa je popravljati za seboj."

Gonilna sila za vso to storilnostjo pa je še vedno – tek. Še vedno teče vsako jutro, v življenju pa je odtekel že 40 maratonov. Kot svoje konjičke navaja tri dejavnosti: "Tek, prevajanje in zbiranje rabljenih glasbenih albumov. Nimam časa za nočno življenje, kar mi je verjetno koristilo."