30. aprila 1941, ko je Ottu, očetu Ane Frank, gestapovski častnik že grozil, da ga bo naznanil oblastem, je ta pisal nekdanjemu sošolcu v Ameriko in ga prosil, naj njegovo družino reši iz Nizozemske. "Tega te ne bi prosil, če okoliščine ne bi bile zares brezupne," je pisal Nathanu Strausu. "Morda se spominjaš, da imam dve hčerki. Tukaj gre zanju bolj kot za mojo varnost." Frankovi bi namreč potrebovali pet tisoč dolarjev za vizum in Straus - prijatelj Eleanor Roosevelt in sin lastnika veleblagovnice Macy's - je imel denar in zveze, da bi mu lahko pomagal.

Pismo pomeni začetek daljše korespondence, ki razkriva vse krčevitejša prizadevanja Otta Franka, da bi svojo družino leta 1941 spravil v ZDA ali na Kubo. Pisma, ki so last Inštituta za judovske študije iz New Yorka, so 30 let mirno ležala v nekem skladišču v New Yerseyju - vse dokler jih niso predlani odkrili po golem naključju, zaradi birokratske napake. Do zdaj jih niso razkrili zato, ker je bilo treba rešiti vprašanje avtorskih pravic.

Iz starih papirjev je mogoče razbrati mučno počasen proces pridobivanja dovoljenja za vstop v ZDA - proces, ki je, vsaj za družino Frank, trajal predolgo.

Svoboda na dosegu roke ... skoraj
Junija 1941 v ZDA ni več mogel vstopiti nihče, ki je imel ožje sorodnike v Nemčiji, ker so oblasti verjele, da bi nacisti lahko te ljudi uporabili za rekrutacijo nezakonitih pribežnikov za zarote. Zato so tudi upi Otta Franka, da bi s pomočjo kake humanitarne družbe čez Atlantik poslal vsaj otroka, splavali po vodi. Kuba je družini 1. decembra 1941 celo izdala vizum, a jo je deset dni pozneje, ko je Nemčija napovedala vojno ZDA, preklicala.

Žalostni konec
In kot danes vemo, njihova zgodba nima srečnega konca. Po dveh letih skrivanja pred gestapom na podstrešju - ves čas je Ana skrbno pisala dnevnik - so družino odkrili in odpeljali v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen. Petnajstletna Ana, njena mama Edith in sestra Margot so umrle; preživel je samo oče. Po vojni je objavil Anin dnevnik, ki je bil preveden v več kot 55 jezikov. Podstrešje v središču Amsterdama pa je danes prenovljeno v muzej.

Malo prepozno
Zadnji dokumenti, ki jih hrani inštitut, segajo v drugo polovico leta 1946 - takrat je Ottov svak iz Bostona, Julius Hollander našel način, da bi družina lahko prišla v ZDA, in je poskušal priti v stik z njimi. V odgovor je dobil le skopo obvestilo, da "je Edith Frank umrla, hčerki pa sta pogrešani." Hollander je v nekem drugem pismu zapisal, da je Otto po vojni sklenil, da ne bo zapustil Amsterdama.

A. J.