Njihove pesmi so izšle v monografiji Podoba Trsta in Tržaškega v slovenski in italijanski poeziji prve polovice 20. stoletja avtorice Ane Toroš. Med stične točke motivike predstavljenih pesnikov lahko po besedah avtorice uvrščamo posamezne lokacije, kot so Rusi most, tržaško pristanišče in pomol svetega Karla. "Tako slovenska kot italijanska poezija velikokrat za motiv uporabita tržaško burjo, ki pa je velikokrat vedrejši uvod v bolj temačno tematiko," še pojasnjuje.
Razhajanja je med slovenskimi in tržaškimi avtorji opaziti zlasti pri opisovanju medvojnega dogajanja in opisih podeželja, ki je pri italijanskih avtorjih vedreje opisano, slovenski avtorji pa izpostavljajo predvsem socialno problematiko. "Slovenskim pesnikom pomeni pravo svetinjo Narodni dom, ki je tudi v medvojni slovenski poeziji postal simbol slovenstva, v italijanski poeziji pa je glavna motivika povezana z gričem svetega Justa," je pojasnila Toroševa. Pesniki, ki prihajajo predvsem iz Trsta in okolice, so doživeli različne življenjske usode; veliko slovenskih poetov se je v medvojnem času izselilo, precej jih je prišlo v Trst med drugo svetovno vojno in letih takoj po njej.
Pesniki, ki jih javnost slabo pozna
Monografija, ki je izšla v zbirki Humanistika, je nastala kot zaključek znanstvenega projekta na Univerzi v Trstu, zanj pa je Toroševa prejela tudi državno priznanje. Med raziskavo je avtorica pregledala objave tako v časopisih kot v knjižnih izdajah. Kot je ugotovila, je v prvi polovici prejšnjega stoletja v Trstu in okolici delovalo okrog 50 pesnikov slovenske in italijanske narodnosti, o nekaterih pa tako slovenska kot italijanska javnost vesta zelo malo. Tudi zato, ker so manj znani slovenski avtorji svoja dela objavljali predvsem v periodičnem tisku, ki je izhajal na Tržaškem, zelo malo pa je knjižnih izdaj.