Eden ključnih francoskih mislecev 20. stoletja Roland Barthes je v dveh komplementarnih knjigah, ki so ju pri Študentski založbi združili v eno, napisal poglobljeno in vse do danes nadvse popularno obravnavo zgodovine pisave in logike teksta.
Notranje protislovje pisave - instrument segregacije in naslada
Za poznega Barthesa, s katerim imamo opravka v obeh tekstih, je značilna, kot sam pravi, "vrnitev k telesu". Razumemo jo lahko tudi kot premestitev pozornosti od iskanja nemogoče poti skozi konceptualizacijo tistega, kar je v literaturi več od nje same, k poti, ki je ostala skrita zato, ker po njej stopamo ves čas, je v spremni besedi zapisal Rok Benčin.
"Barthesa obseda notranje zgodovinsko protislovje pisave, ki je instrument moči in segregacije, obenem pa nasladna praksa, povezana z nagonskimi globinami telesa in najbolj subtilnimi umetniškimi izdelki. Prav premenam užitka, zadovoljstva in naslade v povezavi s pisanjem je namenjeno delo Užitek v tekstu," so zapisali v založbi.
Kot je povedala prevajalka Špela Žakelj, je Barthesov slog nenaden in presenetljiv, v delu se kopičijo metafore, ki so včasih prignane do skrajnosti, ter nenavadne besedne zveze.
Od Valentina Vodnika do modernega časnikarstva
Nežmahova knjiga Časopisna zgodovina novinarstva (na Slovenskem v letih 1797-1989) preučuje, ilustrira in dokumentira nastanek in zgodovinski razvoj časnikov na Slovenskem od pojava Vodnikovih Ljubljanskih novic, pa do leta 1989, ko se konča obdobje enopartijskega režima in se začne moderna doba časnikarstva. Knjiga ne predstavlja le široke, podatkovno razkošne slike, marveč z izčrpno analizo, podprto s pogosto pikantnimi in poantiranimi detajli, odstira številne pozabljene skrivnosti časnikarske dejavnosti in logike pri nas, so zapisali pri založbi.
Nežmaha je, kot je povedal, k pisanju napeljala praznina na tem področju. Vse vede imajo namreč svojo zgodovino zapisano, za področje časnikarstva pa ta zapis ne obstaja.
V prvem delu knjige si sledijo različna zgodovinska obdobja, ki pa se ne dogajajo vedno v linearni osi, ampak v nekaterih delih potekajo ciklično. Prvi slovenski novinar Valentin Vodnik je iskal in ustvarjal prve novinarske žanre, snoval perspektive opazovanja, časnik umestil v svetovni kontekst in se v svojem projektu začel zavedati, da časnikarstvo poleg avtorjev tvorijo bralci.
Urednik Janez Bleiweis je časopis postavil kot permanenten projekt, zanj pa je v prvi vrsti potreboval bralca. Od začetnih vprašanj "kaj pisati" je prešel na področje "kako pisati", da bi časnik postal nepogrešljiva kultura vsakdanjega bivanja. Zato so njegove Novice postale kraj, kjer se je ustvarjal jezik, vanj pa je zvabil največje mojstre besede, med njimi Franceta Prešerna.
Časnikarstvo in vprašanja cenzure
Urednik in časnikar Josip Jurčič je v časnikarstvo vnesel pogum svobodomiselnosti, saj ni več sprejemal cenzure kot samoumevnega okvirja pisanja, ampak se ji je zoperstavil, tudi za ceno konfiskacije. Razmah časopisja konec 19. stoletja pa je omogočil formiranje politike kot javne zadeve.
V času prve svetovne vojne je delovala vojna cenzura, toda časniki so bolj kot patriotsko držo gojili svojo avtonomijo objavljanja vesti. Čas okupacije med drugo svetovno vojno je zaradi cenzure dramatično skrčil svobodo izražanja, povojna vpeljava komunistične oblasti pa je ukinila tradicionalno časnikarstvo in časopise preoblikovala v glasila vladajoče partije. Drugi del knjige je posvečen obdobju komunističnega tiska.