Nekaj dni pred 3. decembrom, ko se spominjamo rojstva Franceta Prešerna, so se o slavljenju pesnika in kulturnih svetnikih pogovarjali na večernem omizju v Atriju ZRC-ja. Ob tem so strokovnjaki izhajali iz Dovićeve knjige, ki izrisuje kompleksno sliko kanonizacije največjega slovenskega pesnika oz. njegove razglasitve za svetnika v slovenskem kulturnem prostoru.

Knjiga Prešeren po Prešernu, ki je junija izšla pri založbi LUD Literatura, združuje in dopolnjuje dognanja projekta Nacionalni pesniki in kulturni svetniki. O svojih spoznanjih je spregovoril tudi na okrogli muzi, za uvod v diskusijo pa najprej predstavil splošni proces kanonizacije in zamisel o slavljenju posameznikov in o njihovih "posmrtnih življenjih". Temelji segajo v antiko in gradijo prek Homerja, pozneje Danteja, Shakespeara, Voltaira in drugih. A avtorja, kot je pojasnil, je predvsem zanimalo obdobje po 19. stoletju, ko je slavljenje nekih osebnosti dobilo še dodatne razsežnosti s postavljanjem spominskih znamenj.

Status, primerljiv z vladarji in svetniki
Po njegovih besedah se slavljenje teh osebnosti povezuje z vsakoletnimi rituali ob obletnicah smrti ali rojstva, kar posameznikom podeljuje status, primerljiv z vladarji in svetniki. "Za ta čas je tudi značilno, da se slavljenje pesnikov povezuje z nacionalizmi," je dodal in poudaril, da je v knjigi proces kanonizacije zastavljen iz širše perspektive.

Zakaj ohranjamo Prešernov kult?
Etnolog Božidar Jezernik si države brez ritualov sploh ne more predstavljati. "Čeprav so spomeniki politikov in vojakov, postavljeni v Ljubljani, popolnoma pozabljeni, si ne morem zamisliti, da Prešernovega spomenika v Ljubljani sploh ne bi bilo." Ob tem si zastavlja vprašanje, zakaj sploh vztrajamo in ohranjamo Prešernov kult.

O slovenskem kulturnem sindromu
Problematiki se v svojem delu posveča tudi komparativist in slovenist Marko Juvan, ki se je intenzivno ukvarjal z vprašanjem t. i. slovenskega kulturnega sindroma in prešernovske strukture. Spomnil je, da je Prešerna kot slovenskega nacionalnega pesnika leta 1866 v znamenitem eseju kanoniziral Josip Stritar. To je bila prelomna točka, ki je Prešerna povzdignila nad druge pesnike.

Bleiweiss po krivici odrinjen v vlogo Prešernovega zatiralca
Odrinjen je tako ostal Janez Bleiweiss, znan kot oče naroda. Jezernik, ki je v zadnjem času preučeval različne kategorije slovenskih "junakov" in njihovo čaščenje, zlasti v obliki spomenikov, je pojasnil, da ga je dokončno odrinil Edvard Kardelj, ki je o njem zapisal, da ni bil ideolog, ampak malomeščanski politik. Po Dovićevem mnenju pa je bil "po krivici potisnjen v vlogo Prešernovega zatiralca" in nanj ljudje pozabljajo prav zato, ker je Prešernov kult tako trdoživ.

Prešernov kanonični status bo v prihodnosti izpraznjen
Prešeren ima očitno neko privlačnost, razmišlja Dović, Juvan pa ni tako optimističen. Večerni pogovor je sklenil z mislijo, da bo v prihodnosti Prešernov kanonični status precej izpraznjen in da je prepričanje o prešernovski strukturi, kot jo je leta 1969 oblikoval Dušan Pirjevec, obsojeno na zaton. "Podobno kot je na zaton obsojena nacionalna država v svetu globalizacije."