Kot deček je John
Carter Cash hodil na lov z očetom, legendo kantrija Johnnyjem Cashem, v gozdove v okolici njihovega doma v ameriški zvezni državi Tennessee, kjer sta streljala veverice, zajce in jelene. Pogosto sta pohajala tudi po gozdovih Aljaske, od koder je bila doma Casheva žena June. Oče je sina učil preživetja v naravi in lova; ustreljene živali sta običajno sama zvlekla domov, jih odrla in pripravila za večerjo.

"Moj oče bi vse dni preživel zunaj," se spominja Cash. "Od tedaj, ko sem dopolnil šest let, sva v gozdu in ob jezeru skupaj preživela neštete ure. Naučil me je, da je narava veliko več, kot lahko razumemo." Kot poudarja, mu ni približal le lepote narave, temveč tudi njeno krutost.

Lupus Rex, zgodba o boju med živalmi (ali ljudmi)
V času, ko se približuje deseta obletnica pevčeve smrti, je njegov sin, ki mu je zdaj 43 let, otroške spomine "predelal" v zgodbo za otroke. Knjiga Lupus Rex je posvečena spominu na očeta.

V zgodbi nastopa skupina živali, ki naseljujejo gozdno kraljestvo. Ko umre vranji kralj, se zberejo vse vrane, a iskanje naslednika se sprevrže v krvav boj, poln izdaje in maščevanja. Vse Casheve živali imajo značajske poteze ljudi; kot priznava, je zgodba prav toliko o ljudeh kot o živalih; eni in drugi poznajo hierarhijo in odnose moči.

Vsaka žival v knjigi ima tudi svojo pesem, ki jih je Cash posnel na priloženem CD-ju.

Napisal že biografijo obeh staršev
Cash je začel pisati v svojih 30 letih, po smrti staršev, ki sta umrla leta 2003 v razdobju le nekaj tednov. Kmalu po materini smrti ga je založnik prosil, ali bi lahko napisal spremno besedo za njeno biografijo. "Ko jo je prebral, mi je rekel: 'Zakaj ne bi napisal kar vse knjige?'" In tako se je začelo. Leta 2010 je nato napisal še očetovo biografijo z naslovom The House of Cash. V obeh primerih je imelo, kot se spominja, pisanje terapevtski učinek in ga je nekako še bolj povezalo s staršema.

Vse breme ohranjanja dediščine je sicer tako padlo na njegova ramena. A kot pravi, je to pač eden izmed vidikov njegovega življenja: "Če ne bi bilo še drugih, kot sta moja lastna glasba in pisanje, bi bilo to morda zame res preveč, tako pa ni."