Delo francoskega razsvetljenskega dramatika Pierra Corneilla o Polievktu, ki s krstom močno prizadene svojo pogansko družino, predstavlja duhovno razklanost francoske družbe v 17. stoletju. Polievkta je prevedla Sovretova nagrajenka Marija Javoršek.

V prevodu Toneta Dolganaje je izšlo delo sodobnega italijanskega filozofa Giannija Vattima Mislim, da verujem. V njem avtor zagovarja sekularizirano krščanstvo, ki naj bi sledilo ljubezni. Ta je bližje izvornemu krščanskemu izročilu kot pa "močno" krščanstvo.

Poezija duhovnega potopisja
Neda Thaler pa je poskrbela za prevod mistične poezije Ibna Arabija. Razlagalec hrepenenj, ki je le del avtorjevega obsežnega duhovnega potopisja, prinaša drzne podobe čutne ljubezni. Tako kot Arabijeva Razodetja iz Meke in Dragulji modrosti je tudi ta zbirka pesmi globoko zakoreninjena v islamskem duhovnem izročilu.

Srednjeveške mistikinje
Umetnost srednjega veka Georgette Epiney-Burgard in Emilie Zum Brunn sta v delu Božje trubadurke predstavili razmišljanja petih srednjeveških mistikinj. V splošnem eseju pa sta poskrbeli tudi za predstavitev duhovnozgodovinskega ozadja tistega časa. Delo, ki se ukvarja s težavami
(ne)pravovernosti v najširšem smislu, je prevedla Milica Kač.

Iz srednjega veka pa je črpal tudi avtor zgoščenke Lutnja Boris Šinigoj, ki je poleg napevov srednjeveških trubadurjev in minezengerjev poustvaril tudi dela arabskih glasbenikov.