Dušan Čater se je tokrat podal v svet splavarjev v Savinjski in Zadrečki dolini in tako obudil spomin na način življenja, ki je že skorajda potonil v pozabo. Dogajanje je postavil v leto 1939, ko so savinjski splavarji še zadnjič pluli proti Beogradu, saj je po drugi svetovni vojni ta pomembna prevozna dejavnost, ki je zdaj del naše kulturne dediščine, zamrla.

Pred nami prepričljivo zaživi tradicija trgovanja z lesom, prevoz lesa na splavih oziroma flosih po Savinji in Savi ter tekmovalnost gospodarjev v splavarjenju in trgovanju s cenjenim savinjskim lesom, po katerem je bilo v tistem času veliko povpraševanja tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Protagonista, brata Maks Albin in Friderik, prihajata iz družine Habermann iz Juvanja pri Ljubnem ob Savinji, ki si je izborila monopol nad savinjskim lesom. Po značaju sta si zelo različna, kar je poglavitni vzrok, da se zgodba močno zaplete.

Sorodna novica Dušan Čater: Dežela ZOO

Pisatelj je v dogajanje vključil kar nekaj resničnih motivov – denimo, da so iz Avstrije pred nacističnim nasiljem v Zgornje Savinjsko dolino pribežali Kalderari. Prisotnost tega nomadskega romskega plemena in uroki Romkinje Dude prispevajo k barvitosti romana in mu dajejo magično razsežnost. Prizorišče dogajanja pa ni le zgornjesavinjsko podeželje, ampak tudi meščansko Celje s svojim utripom, političnimi nasprotji in tudi malomeščansko naravo.

Eno od protagonistk, učiteljico Heleno, ki hrepeni po čustveni in erotični svobodi, bremenijo predsodki domačinov, zato ozkosrčno mentaliteto vaškega okolja poimenuje Dežela ZOO, ki je dala naslov romanu. Tudi ljubezenska zgodba Friderika in Romkinje Ruzane ruši tabuje in prinaša v zaprto okolje prvinsko strast in neustavljivo predanost.

Dušan Čater ni le avtor osmih romanov in treh knjig zgodb, ampak tudi avtor scenarijev za televizijske serije, izvirne igre in filme. Scenaristične izkušnje je s pridom uporabil pri pisanju novega romana, saj bralca ves čas drži v napetosti in z dramaturško dobro izpeljanim lokom opisuje tako življenje splavarjev kot širok razpon človeških čustev in značajev. Povezuje jih v prepričljivo ljubezensko zgodbo, v kateri stavi predvsem na življenjsko avtentičnost.

Sorodna novica Tanja Božić: Vejo po vejo

V nadaljevanju oddaje bomo predstavili z izvirnim, svežim izrazom napisana pesniška prvenca. Prvega z naslovom Vejo po vejo podpisuje Tanja Božić, ki se s toplino, humorjem in predanostjo loteva družinskih odnosov ter se dotika vprašanj identitete, tujstva, doma, meje in jezika. Osebna tematika je za pesnico izhodišče, ki ga nadgradi z zanimivo literarno izpeljavo. V zbirki pogosto srečujemo motiviko dreves, korenin, vej, sadežev, ki imajo lahko dvojni pomen in prav besedna igra je eden izmed osrednjih gradnikov poezije Tanje Božić.

Posebnost zbirke je ciklična zgradba, saj postanejo verzi iz prvega dela naslovi pesmi v drugem delu. Pesmi tako med seboj komunicirajo in dobivajo nove pomenske odtenke, lahko pa je vsaka pesem tudi zaokrožena celota z lastnim sporočilom. Avtorica gradi izraz na pretanjenih simbolih. Takšen simbol je denimo lešnik, ki ga veverica zakoplje, iz pozabljenega lešnika pa vzklije leska, ki pooseblja vitalizem, upanje, nov začetek. Pesmi Tanje Božić z vsakim verzom segajo v srčiko življenjske izkušnje, z izjemnim čutom za jezik pa ponujajo bralcu več možnosti podoživljanja in branja.

Sorodna novica Anja Grmovšek Drab: Prepovedani položaj

Oddajo bomo sklenili s pesniškim prvencem Anje Grmovšek Drab, ki v poeziji združuje na prvi pogled nezdružljivo – poezijo in nogomet. Naslov zbirke Prepovedani položaj in naslovi treh razdelkov: Prvi polčas, Drugi polčas in Trenutek za rdeči karton domiselno nakazujejo na povezanost različnih življenjskih položajev z nogometno igro.

Ko pesnica piše o medosebnih odnosih, pogosto izhaja iz otroštva, od koder izvirajo vzorci našega ravnanja. Zanima jo, ali jih posameznik lahko ozavesti in se iz njih česa nauči. Pesmi so pripovedno zasnovane, izrazno neposredne, hkrati pa ritmično in zvočno domišljene. Prepovedani položaj je zbirka, ki ne išče zasilnih izhodov in ne beži pred resničnostjo. Dragocena je, ker zajema iz življenja, ker je osebna in hkrati univerzalna, saj s svojo tematiko nagovarja vsakega izmed nas.