Miljana Cunta je dobitnica nagrade Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. V pesmih se stikajo časi in prostori in lahko rečemo, da je rdeča nit zbirke vračanje. Tematika prvega dela zbirke se dotika minevanja, odhajanja in smrti, pri čemer pesmi ne zvenijo abstraktno, ampak so podprte s pristno življenjsko izkušnjo. Vzpostavljen je krogotok časa, ko preteklost živi v sedanjosti, in je v trajanje, v brezčasje vpisana metafizična razsežnost bivanja. Miljani Cunta je uspelo z naravnim, gibkim izrazom, barvitimi podobami in s pretanjeno zvočnostjo ustvariti lepoto, ki ni neka površinska všečnost, ampak tisto, kar presega prostore, v katere je ujeto vsakdanje življenje.

Sorodna novica Pia Prezelj: Slovenci smo imeli malo prehitro pot od motike do iPada

S posebno svežino, z iskrenostjo in ustvarjalno zrelostjo je napisan roman Težka voda, za katerega je Pia Prezelj prejela nagrado za prvenec na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Avtorica je za prizorišče dogajanja izbrala podeželski svet, v katerem je odraščala, ter v središče romana postavila majhno skupnost in usodo dveh ostarelih žensk. Roman sestavlja življenjski mozaik dveh parov. Tako Marta kot Ida v svojih zakonih nista srečni, pravzaprav so vsi liki v partnerskih odnosih globoko nesrečni. Nesrečni zaradi neiskrenosti in zamolkov, ki jih narekujejo družbene norme.

Blaž Božič pa je avtor z Jenkovo nagrado ovenčane pesniške zbirke Mleček, žbunje: grobovi v njem. V dolgih, eruptivnih pesmih se oglaša kot popisovalec robov mesta, zanimajo ga človeške zgodbe daleč od bleščave in središča. To je zbirka ljubljanskih pesniških pokrajin, v njej prepoznavamo mestna obrobja – stanovanjske soseske, lokale, podhode, samopostrežne trgovine in mesnice. Naseljujejo jih eksistencialne stiske, človeške zgodbe brezciljnosti in praznega teka, pa tudi upanja, smisla in lepote, ki se skriva v nekoristnih stvareh. Pesnik zapiše: "Svoje življenje sem zapisal nekoristnim stvarem, gorečim poljem in pticam nad progo." Življenjski vitalizem odseva v pesniškem jeziku, v katerem se prepletajo najrazličnejše lege in v katerem sta zajeta tako podtalje kot metafizika.

Sorodna novica Dobitnik Jenkove nagrade je Blaž Božič

"Moje občutenje je, da poezija povezuje na najgloblji ravni. Želja po bližini in želja po intimi je danes zelo velika, ker živimo zelo odtujeno. Poezija omogoča, da nekaj zelo osebnega, zelo subjektivnega ponesemo do drugega človeka na način, da deluje tudi v njem," razmišlja Miljana Cunta.

Pia Prezelj pa pravi takole: "Verjamem, da moraš pisati iz pozicije absolutne iskrenosti tudi v načinu, v katerem pišeš: da se ne delaš, da si pametnejši, kot si, da si bolj humoren, kot si, da si bolj izobražen, kot si. Če pišeš iz sebe, če pišeš iskreno in odprto, se ti bodo odprli tudi bralci."

Blaž Božič o svojem delu razmišlja: "Ko sem začel brati poezijo, me je to spremenilo, predrugačilo. Moč pesniškega jezika lahko naredi nekaj, kar navadni jezik ne more narediti, zato se mi zdi, da je moja dolžnost, da to vrnem v krog bralcev in avtorjev. Mogoče bi se mi zdelo celo sebično, če bi to zadržal zase."