Konec koncev je Pia Prezelj, ki smo jo doslej poznali predvsem kot kulturno novinarko časopisa Delo, v roman Težka voda vpisala velik del sebe: na stran je prelila fiktivno različico vasi Komenda, v kateri je odraščala. Vaško okolje ji je v formativnih letih, kot se danes spominja z naklonjenostjo, nudilo "izrazito intenziven imaginarij": "Nikakor ne morem vasi dojemati kot zgolj zatohlo, nestimulativno okolje." Da je to predsodek, na katerega še vedno prepogosto pristajamo, je sicer ne preseneča: "Resnično je absurdno, da imamo do ruralnega okolja pokroviteljski odnos, čeprav to razumem – ljudje se hočejo čustveno čim bolj odmakniti od sveta, iz katerega so izšli, in večvredna drža je najlažji način za to."

Vseeno pa je vas, v kateri živi njena protagonistka, pravkar ovdovela Ida, vse prej kot prostor svobode. Kratki roman, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, zavestno stopa v dialog s tradicijo slovenske ženske povesti – in z njo tudi prelamlja. Ali, kot zapiše Maja Šučur v spremni besedi: "Osamljena, brihtna dovolj, da ve, da bi morala biti možu podrejena, to še gre, da Prezelj rada krši pravila, ki so vsaj nekaterim stoletja tako dobro služila, pa postane očitno, ko Idi zmanjkuje motivacije za in/ali občutka zadovoljstva ob izpolnjevanju dolžnosti, najsi bodo do moža ali vrta ali sosedstva ali cerkve ali ..."

Zdi se, da je za Ido moževa smrt kot nekakšen signal, da se v življenju lahko preda: zavleče se v posteljo, gluha za trkanje vsiljive sosede in za nezavzeto tolažbo vaškega župnika, brezbrižna celo do gnijoče zelenjave na vrtu, kaj šele, da bi mislila na svoje hitro pešajoče telo. Z odpadanjem zunanjega sveta se Ida lahko končno prepusti valovanju spomina, ki jo vrača v mladost, v čas, ko se je še zdelo, da so ji v življenju odprte različne poti.

Prezelj počasi odstira plasti časa, ki zakrivajo Idino veliko "skrivnost", ozre pa se tudi proti sosedi Marti, ki v svojem tradicionalnem zakonu – s pregovorno štalco, kravco, možem in sinom – prav tako ni užila veliko sreče. Ida, Marta, njuna moža in celo župnik Lojze so prepleteni v mrežo neizživetih ambicij, odtekajočega časa in neizrečenih obtožb.

Pri vsem skupaj je najbolj presenetljivo to, koliko trenutkov humorja in lirične lepote zna pisateljica vplesti v vse prej kot lahkotno pripovedno snov. Njen glavni adut je ekspresiven, metaforičen in gosto stkan pripovedni slog, ki ga sama opiše kot "žmohtnost". "Ko sem knjigo še pisala, je bilo ljudem težko razložiti, kaj mislim z "vlažno atmosfero," se spominja v smehu.

Več o romanu in njegovem nastanku pa lahko preberete v spodnjem intervjuju.

V svoji dosedanji karieri ste se profilirali kot pronicljiva kulturna novinarka, kar dokazuje tudi nagrada Društva novinarjev. Novinarstvo in pisateljski poklic terjata drugačno naravnanost in različne pogoje za delo. Katera strast se je rodila prej?

Ne izhajam iz družine, v kateri bi bilo prebiranje časopisov redna sobotna ali nedeljska tradicija. Nikoli nisem predvidevala ali si mislila, da je novinarski poklic zame resna možnost; to preprosto ni bil del mojega diapazona. Enako velja za pisateljski poklic – sem pa literarna besedila začela pisati precej pred publicističnimi. Na Javni agenciji za knjigo, kjer sem delala, smo med pandemijo zagnali kampanjo Vrnitev napisanih, ki smo jo želeli predstaviti v Delu. Tako sem spoznala sedanjega urednika kulturne redakcije Andreja Predina; v najinem pogovoru sem se večino časa pritoževala, kaj vse je narobe z dnevnim časopisjem, kako je v njem premalo literature in premajhna zastopanost mladih … Na neki točki je pripomnil, naj, če imam že toliko mnenj, kaj ukrenem glede tega. Začela sva z eno rubriko, v kateri smo predstavljali spregledane slovenske in tuje avtorice, potem pa se je to razmahnilo. Tudi v novinarstvo sem torej prišla prek literature.

Sem pa postopoma ugotovila, da mi novinarsko delo zelo ustreza in da mu nekako ustrezam tudi sama. Pred tem sem počela že marsikaj, od vizualne umetnosti in gledališča do piara za večje kulturne projekte v tujini, in tako dobila širši pogled na polje kulture in umetnosti. To skakanje s področja na področje, ki sprva ni imelo nobenega smisla, se je nato lepo povezalo v novinarski poklic.

Z rubriko Mlado pero v Delu odpirate prostor mladim literatom in literarnim kritikom. Zakaj se vam zdi to pomembno? Opažate, da se argument mladosti pogosto uporablja za diskreditacijo novih glasov? Čutite potrebo po prevetritvi literarnega establišmenta?

Opozarjanje na mlado literaturo in mlado ustvarjalnost nasploh je lahko tudi dvorezen meč: hitro se lahko zatakneš v tem, da mladost, ki se v očeh mnogih veže na nezmožnost, postane kategorija, v katero ljudi tlačijo še po tem, ko so navkljub svoji mladosti že uveljavljeni profesionalci in bi jih morali kot take tudi obravnavati. Prevetritev je pomembna: publicistični prostor v Delu, ki je etabliran, v ljudeh ukoreninjeni časopis, je treba odpirati za posameznike, ki doslej vanj niso stopali v zadostni meri. To so lahko mladi, ljudje z obrobja, iz najrazličnejših marginaliziranih skupin, ki se posledično počutijo nagovorjene in stopijo v tesnejši stik s samim medijem. Pogosto se pogovarjamo o tem, kako pripraviti mlade do tega, da bi kupovali časopise. Po mojem cilj ni v tem, da obstoječe vsebine prilagajaš tako, da bi jih mladi brali. Cilj je v tem, da se ljudje, za katere želiš, da tvoj izdelek kupujejo, v tem prostoru vidijo.

Drugi argument je prisotnost literature v publicistiki, in to ne samo v obliki intervjujev in recenzij. Razumljivo je, da se njen prostor v časopisju v imenu komercialnosti krči. Rubrika Mlado pero se mi je zdela dober način, da v časopis pretihotapim odlomke resnega literarnega gradiva.

Težka voda je kratek izsek iz življenja starejše ženske, Ide, ki je pravkar izgubila moža. Starejša ženska je redek literarni protagonist, saj sveta, kot je v knjigi Nevidna ženska poudarila Slavenka Drakulić, njena občutja in misli ne zanimajo pretirano. Tudi v kanonu slovenske književnosti nima pravega glasu. Ste se zavestno odločili zapolniti ta manko ali pa se je Ida rodila iz bolj osebnih vzgibov?

Ideja za zgodbo o starejšem paru, kar je Težka voda na začetku bila, se mi je porodila po smrti babice, s katero sva si delili rojstni datum. Ko je umrla, sem ugotovila, da o njej pravzaprav nič ne vem. Začela sem razmišljati o tem, kakšen je moj odnos do starejših in kakšen je odnos družbe kot takšne. Starejše ljudi, specifično starejše ženske, se obravnava izrazito nezadostno, predvsem pa se jih plošči na idejo tega, kakšne bi morale in še bolj, kakšne ne bi smele biti. Prav zato sem hotela ustvariti junakinjo, za katero kar nekaj časa – do omembe odstranjevanja proteze – ne veš, koliko je stara. Neka bralka mi je zadnjič omenila, da si je obe, Ido in Marto, predstavljala mlajši. Ko se izkaže, da sta starejši, se je zavedela, da je gojila popolnoma napačna pričakovanja.

Moja izkušnja je, da romane ženskih avtoric še vedno pogosteje prebirajo ženske kot moški. Slišite od bralk, da so se lahko poistovetile z vidiki staranja in osamljenosti, ki jih tematizirate? Ali pa so to preveč intimne stvari, da bi jih ljudje zaupali na literarnih večerih?

Dejstvo je, da na splošno po knjigah posegajo predvsem ženske. Toda nisem si izbrala protagonistk, ker bi hotela pisati "žensko literaturo", ki bi ustrezala bralkam. Glede na to, da ima knjiga precej gost in zaznamovan slog, sem pričakovala, da bo nekoliko manj dostopna za bralstvo, kot se je na koncu izkazalo. Očitno so zgodba in liki dovolj močni, da so tudi bralci, ki se običajno ne srečujejo s tovrstno fragmentirano strukturo, pripravljeni sprejeti določene formalne zahtevnosti. Presenečena sem nad tem, koliko ljudi mi je reklo, da so se videli v teh likih, pa tudi v silnicah znotraj odnosov: v zamolkih v zakonu, v majhnih razpokah, ki se začnejo pojavljati in nato razraščati med ljudmi. Več ljudi mi je reklo, da so v Idi prepoznali svoje babice – ženske, ki niso izživele tistega, kar so si želele, ali pa so to storile, pa se o tem nikoli ni govorilo. Presenetilo me je, koliko podobnih zgodb se je odvijalo na slovenskem podeželju, pa ni o tem nihče pisal.

Se strinjate s tem, da Težko vodo klasificiramo kot ženski roman? Se vam zdi, da so pričakovanja v zvezi s tem, kaj je "resna literatura", še vedno nagnjena v korist moških avtorjev, še posebej, ko gre za literarne nagrade?

Literarni prostor ima velik problem s kanonizacijo vseh, ki ne sodijo v specifičen kontekst spola, razreda, obravnavanih tem in tako dalje. Splošno in zgodovinsko gledano se literatura avtoric ni vzpostavljala na enakem nivoju kot literatura avtorjev. Se pa zdaj dogaja zanimiv obrat: v mlajših generacijah, vključno z mojo, avtorice pravzaprav prednjačijo tako po količini kot po kvaliteti napisanega, ob tem pa prejemajo tudi številne nagrade. Ta trend je še posebej izrazit v sodobni slovenski dramatiki. Zanimivo bo videti, če in kako bo to vplivalo na kanonizacijo. Se bomo začeli pogovarjati tudi o tem, kako lahko zgodovinsko stvari drugače reflektiramo? Eden mojih najljubših romanov, denimo, je Nož in jabolko Ivanke Hergold. To je eden redkih res dobrih slovenskih modernističnih romanov, ki pa ga najbrž berejo samo študenti slovenistike in primerjalne književnosti. Tako kot mnoge druge je živela in pisala v Trstu, kjer se je literatura slovenskih avtoric s časopisom Slovenka v veliki meri sploh vzpostavila, šlo je za prvo generacijo slovenskih intelektualk, aktivnih v javnosti. Vlogo teh avtoric pri formiranju slovenske nacionalne identitete bi tako ali tako morali obravnavati še veliko podrobneje.

Težka voda na nek način prelamlja oziroma prevrača to, kar v slovenski literaturi poznamo kot žensko povest. Obenem je to tudi roman o ženskah: v tem kontekstu je pomembno, da Idin mož skozi celotno knjigo ostane neimenovan. Ida ni vdova, ki bi jo primarno definirala relacija do umrlega moža. Zavestno sem se odločila, da bom tokrat povedala samo njeno zgodbo.

Kaj lahko poveste o naslovu Težka voda? Če grobo posplošujem, voda simbolizira ponovno rojstvo, obliko očiščenja in s tem spremembe. Teža je diametralno nasprotje vsega tega.

Moja založba, Goga, je iz Novega mesta. Naključje je hotelo, da sem se lani poleti vozila na Vis in spala na zadnjem sedežu avta. Zbudila sem se nekje blizu Novega mesta, pogledala skozi okno in pred seboj videla napis 'Težka voda'. Vedela sem, da to mora biti naslov – in na srečo se lepo sklada z motiviko romana, v katerem je veliko simbolizma vode. Sem se pa spraševala, kako si bodo ljudje to interpretirali. Kot ste dejali, gre za nekaj, kar je videno kot lahko, pa v resnici nosi veliko teže, kot nekaj, kar deluje tekoče, pa je v resnici zakrčeno. Pred časom sem nekega osemletnika spraševala, kaj si predstavlja pod tem naslovom. "Predstavljam si gospoda, ki po vasi hodi z vedrom vode, in ta voda je zelo težka. Veš, Pia, včasih je voda res težka." (Smeh.) To se mi je zdelo skoraj šalamunovsko. To je osnovni zapik naslova, težo pa si lahko vsak odmerja sam, glede na prebrano.

Dogajanje ste postavili na slovensko podeželje, na neko neopredeljeno lokacijo, ki pa se zdi zelo razpoznavna. Kako dojemate ta milje? Je to arhetipski Jurklošter, svet slovenceljnov, s katerimi Svetlana Makarovič ni mogla najti skupnega jezika? Ali pa, nasprotno, izhajate iz okolja, ki ga poznate in imate radi?

Pri pisanju in pozneje opisovanju knjige za namene promocije sem bila zelo pozorna na to, da se ruralnega okolja in načina življenja ne karikira in se ne dojema kot nekakšen lunapark – ne nazadnje je to fiktivna različica vasi Komenda, v kateri sem odraščala. Tam so gmajna, bajer, gasilski dom z velikim kostanjem pred njim. To je okolje, ki ga seveda dojemam kot problematično v kontekstu vpliva Cerkve, odnosa do žensk in tako naprej, hkrati pa do njega čutim precej simpatije. V otroštvu sem v bajerju lovila pupke, plezala po drevesih in se podila med koruzo, kot to počneta dekleti v romanu. To je zelo razslojeno okolje, ki ga ne moreš gledati enoznačno. Cerkev je v knjigi na primer prikazana kot problematičen element, a je tu tudi zato, "da ljudi vkup drži", kot se izrazi Lojze. Vas je bila izrazito intenziven imaginarij, intenzivna izkušnja odraščanja, od narave pa do debeluharskih dojenčkov na freskah in kadil v cerkvi, zato je nikakor ne morem dojemati kot zgolj zatohlo, nestimulativno okolje.

V resnici nikjer v Sloveniji ni prave anonimnosti metropolitanskega življenja. Tudi meščani najbrž nismo ravno upravičeni do svojega reduktivnega pogleda na "vas".

Malo prehitro pot od motike do iPada smo imeli. Večina ljudi, ki živijo v večjih mestih, je tako ali tako iz ruralnega okolja. Resnično je absurdno, da imamo do njega pokroviteljski odnos, čeprav to razumem – ljudje se hočejo čustveno čim bolj odmakniti od sveta, iz katerega so izšli, in večvredna drža je najlažji način za to. A to nam onemogoča, da bi celostno gledali na kar koli v tej državi. Med seboj si nismo tako strašno različni, kot si mislimo. Ko me ljudje sprašujejo, kako sem lahko pisala o osamljeni vdovi, ki živi na kmetih in ji zatekajo noge, vedno rečem, da je izkušnja obupa mlade ženske zelo podobna izkušnji obupa starejše ženske. Na podoben način so naše izkušnje v urbanih okoljih zelo podobne izkušnjam v ruralnih okoljih, le vežejo se na druge stvari. To bi bilo dobro malo bolj prečiti – tudi v literaturi.

Ima pa vaško okolje v Težki vodi določena pričakovanja od žensk: vidi jih v vlogi mater in žena. Ker protagonistka svojih otrok nikoli ni imela, si to vaščani lahko pojasnijo le z govoricami o nekakšni strašni poškodbi, ki ji je to preprečila. Z različnimi detajli bralcu jasno nakažete, da dogajalni čas niso petdeseta ali šestdeseta leta prejšnjega stoletja, pač pa sodobnost. V nekaterih pogledih se je družba torej spremenila manj, kot si predstavljamo?

Izkušnja številnih žensk, s katerimi sem govorila, tako v ruralnih kot v urbanih okoljih je, da so pogosto in morda presenetljivo ravno ženske tiste, ki izvajajo pritisk na druge ženske v kontekstu materinstva in družine. Seveda je to vprašanje ponotranjenega patriarhata, vprašanje socialnega okolja, pričakovanj in ne nazadnje osebnih preferenc. Presenetljivo pa se mi zdi, da toliko pritiska izhaja iz iskrene pozicije, da so otroci vendarle tisto, kar žensko najbolj izpopolni.

V knjigi sem hotela poudariti dvojnost pogleda: vaščanke Ido obravnavajo zaničevalno, ker nima otrok, obenem pa ji iskreno skušajo lajšati samoto, ko ji ponujajo svoje otroke v varstvo. Hočejo ji dobro, a jo s tem postavljajo v nemogočo situacijo. Zanimali so me različni obrazi dobrote in solidarnosti: so lahko tudi neblagodejni?

Marta in Ida sta imeli zamejeni, v veliko pogledih majhni in neizživeti življenji, obenem pa sta obe na neki točki sklenili živeti svojo resnico, "brez laži in brez pretvarjanj", kot se izrazi Ida. Ste kljub vsej tragiki napisali roman s srečnim koncem?

Zanimivo, ne vem, ali je to že kdo rekel! (Smeh.) Spet bom uporabila uvid ene od bralk: povedala mi je, da je zelo čutila za ti dve ženski in jima hotela pomagati. Marta je namreč tista, ki na koncu najbolj potrebuje nekoga, ki bi jo malo objel in potolažil. Ida ugotovi, da nima več veliko časa ter da bodo vse zamujene priložnosti in neizrečene stvari take tudi ostale. Edina moč, ki jo še premore, je moč, da pove svojo zgodbo tako, kot se je zgodila, in ne tako, kot jo pripovedujejo po vasi. Ključno je tudi to, da svojo zgodbo pove nekomu, ki je skozi celotno pripoved deloval kot njen rabelj. Ida tako doseže edino odrešitev, ki jo zunaj krščanske dogme lahko, Marta pa je tista, ki jo pustimo na pol poti – z vsemi novimi informacijami in spoznanjem, a še vedno z isto nemočjo kot prej.

Kjer se Idina zgodba konča, bi se Martina morala začeti. Zapustimo jo, preden izvemo, kaj bo z vsem tem naredila. Če je Ida iskrena v odnosu do sebe in tudi svojih pomanjkljivosti, pa Marta stvari vidi izrazito prilagojeno, postavlja se v položaj žrtve in je nezmožna prevzeti odgovornost.

Kaj pa sta Ida in Marta druga drugi? V literarno strujo, ki jo v zadnjem času pooseblja Elena Ferrante, se vpisujete tudi s popisovanjem kompleksnih odnosov med ženskami, ki presegajo samo preprosto prijateljstvo, tekmovalnost ali ljubosumje.

Hotela sem pisati o dveh ženskah, ki skozi cel roman nastopata v negativni, tekmovalni odnosnosti. Osebi, ki stojita na nasprotnih bregovih in naj bi načelno nikoli ne prišli skupaj. Pomembno se mi je zdelo pokazati, da lahko v nekaterih, izrazito specifičnih situacijah odrešitev najdeš v človeku, ki naj bi ti bil sovražnik ali nasprotnik – včasih po svoji volji in včasih proti njej.

Pomembno mi je bilo razgrniti ne samo kompleksnosti ženskega prijateljstva, ampak tudi ženskega rivalstva. Zanimalo me je, kaj se lahko zgodi na obeh polih teh čustev in kaj se lahko zgodi v odnosih, ki niso polni samo ljubezni in občudovanja. Tudi kadar so stvari precej bolj ostre, lahko znotraj te ostrine najdemo milost.

Lojze je edini moški v tej zgodbi, ki se oglaša s te strani groba. Kot župnik pooseblja Cerkev in duhovnost, a svoje naloge skrbi za skupnost ne izpolnjuje – še najraje bi videl, da bi ga farani pustili v miru gledati televizijo. Ko ima priložnost, živeti svojo resnico, se raje odloči za status quo.

Lojze ima v zgodbi dvojno funkcijo, skoraj kot pripovedna figura. Oba ženska lika, Ida in Marta, sta ujeta v okolje, ki nad njima izvaja izrazite pritiske. Lojze je dokaz, da položaj moči ne vpliva samo na tiste pod seboj, ampak tudi na tiste, ki jo izvršujejo. Tudi on bi si želel drugačno življenje, a je ujet v strukturo, ki jo sam omogoča in jo pomaga nadaljevati. Ni treba, da se nam smili, čeprav se meni osebno zdi izrazito tragičen lik, hotela sem poudariti le težo odločitve. Vsi liki v sebi nosijo izrazito težo odločitve za oziroma odločitve proti. Vsaka odločitev za nekaj je namreč negacija vsega ostalega. Ne glede na to, kaj se odločiš – za ali proti materinstvu, za ali proti bogoslužju – se moraš soočiti s tem, da vsega ostalega pač ne moreš imeti. Lojzetov lik nam pokaže, da vsi ljudje v tej situaciji, ne glede na to, ali pritisk izvajajo ali pa so mu podvrženi, nosijo težo svojih odločitev.

Ker je roman portret patriarhalne družbe, ni tako presenetljivo, da je v njem prisotna tema družinskega, intimnega nasilja. Pri tem pa se zoperstavite bralčevim pričakovanjem in si zamislite situacijo, v kateri je ženska tista, ki je psihično in fizično nasilna nad partnerjem. Tudi moški so torej žrtve patriarhata?

Ja, ključno se mi je zdelo preizpraševati bralčeva pričakovanja in odpreti razmislek, kako se lahko o teh stvareh pogovarjati bolj kompleksno.

Roman tako seveda vzpostavlja literarno okolje z izrazito feministično tendenco, a ob tem kaže, da znotraj tega obstaja prostor za ženske, ki so do svojih partnerjev psihično in fizično nasilne, in da moramo to problematizirati. Želela sem razgrniti mnoštvo ženskih izkušenj: ženska je lahko hkrati zatirana in tista, ki zatira.

Dotakniva se še fragmentiranega sloga romana, njegovih asociativnih preskokov in toka zavesti. Je to način, ki vam je naravno blizu, ali pa ste se morali zavestno potruditi, razbiti linearnost pripovedi? Ne gre samo za ciklično vračanje preteklosti v obliki spomina, gre tudi za odtekanje sveta in besed, saj junakinja trpi za simptomi demence.

Bolj kot s fragmentacijo sem se morala truditi s tem, da sem zavestno vzpostavila strukturo, ki ji bo bralec lahko sledil ne glede na fragmentiranost. Literatura, ki jo najraje prebiram, je fragmentirana in slogovno zaznamovana. Zelo ljub mi je roman Pedro Páramo Juana Rulfa, pa dela Clarice Lispector in roman Sleepless Nights Elizabeth Hardwick. Napisala sem nekaj, kar bi rada brala v slovenski literaturi, če tega ne bi napisala sama. Morala pa sem poskrbeti, da slog ne bi povozil same pripovedi in strukture likov. Narisala sem si ogromen razpored in si zapisovala, kaj naj se zgodi na kateri točki. Okvirno si namreč zastavim dogajanje, ko se usedem in pišem, pa pustim, da se stvari odvijajo po svoje.

Zanimivo je tudi, da sem vedela, kako se mora knjiga končati, nisem pa imela občutka, da imam čustveno kapaciteto to iskreno in razgaljeno izpisati – dokler se nisem ločila. Knjiga najprej raste s tabo, potem pa tudi ti rasteš s knjigo. Nekaterim stvarem moraš preprosto pustiti, da se razmahnejo.

Maja Šučur v spremni besedi zapiše, da je Težka voda slogovno in žanrsko "anti-estetski roman", ki prekucne hierarhijo lepega. Vsekakor je v njej ogromno podob gnitja, propada in razkroja – kajti ljudje smo, kot na neki točki pomisli Ida, "kratkotrajni, pokvarljivi kot jogurt, ki ga slej ko prej raznese po vsej kuhinji". Ste bili med nastajanjem tega romana preokupirani z razmišljanjem o minljivosti in smrti?

Na nemorbiden način o tem že tako ali tako veliko razmišljam. (Smeh.) Večino dni, ko se zjutraj zbudim, si mislim: "O, še en dan!" Morda je to zato, ker sem prestala že nekaj zdravstvenih situacij, po katerih sem bila vesela, da sem še živa. Ne bi rekla, da sem izrecno več razmišljala o teh stvareh, se mi pa to na splošno zdi pomemben razmislek. Če se zavedamo, da smo, kot Ida pravi, pokvarljivi kot jogurt, ki ga po nekaj dneh raznese po vsej kuhinji, se lahko šele začnemo spraševati, kaj je zares pomembno, kako preživljamo svoje dni in v kaj želimo vlagati svojo energijo. To je zdrav razmislek, se mi zdi.

In ja, Ida na neki točki jé maslo, narezano na rezine; vse v romanu je rahlo mastno in vlažno. V to razkrajanje in gnitje sem "padla" precej organsko, ker se pisanja na začetku lotevam skozi atmosfero, v katero nato poskušam umestiti like. Žmohtnost jezika je zato vezana na žmohtnost same atmosfere, na lepljivost pripovednega sveta. Ko sem knjigo še pisala, je bilo ljudem težko razložiti, kaj mislim z "vlažno atmosfero" (Smeh). Najbrž je to vezano tudi na čas, ko sem se ukvarjala s fotografijo – svet dojemam zelo vizualno, veliko razmišljam o pogledu in fokusu.

Težka voda se je rodila kot kratka zgodba, ki se je nato razrasla. Bo zbirka kratke proze vaš naslednji literarni projekt? Ali pa ste zdaj zavezani romanopisju?

Zagotovo bi raje nadaljevala z romanom. Ko sem prestala prve tegobe razširjanja besedila, sem ugotovila, da mi bolj ustreza daljše besedilo, v katerem se lahko res razmahne subtilnost odnosov. Zelo uživam v razgrinjanju nians prostora, ki ga ustvarim. Zdaj, ko vem, da sem tega zmožna, uživam v tem, da si lahko ustvarim neko paralelno življenje in se vanj vsak večer vračam. Težko vodo sem vedno pisala nekje med deseto zvečer in drugo zjutraj, po službi. "O, danes pišem pa o veselici," sem si rekla in se cel dan pripravljala tako, da sem poslušala Avsenike in druge ansamble in se pri tem zares zabavala. Če človeku pisanje ni v užitek, tega po mojem mnenju nima smisla početi. Energija in veselje do pisanja, ki ju vložiš v besedilo, sta razvidna nekje med vrsticami.

Težava je seveda v tem, da te liki na koncu ne spustijo zlahka. Ide bi se z veseljem že znebila, pa noče iti! (Smeh).