ske trilogije Vrata nepovrata in na zemljevid slovenske književnosti vpisal prvi slovenski ep.

Na predstavitvi dela, ki sta jo na Filozofski fakulteti vodili Vanesa Matajc in Seta Knop, so bile prve besede namenjene prav epu kot zvrsti, ki v očeh literarne vede velja za mrtvega – kar Novak sam seveda zanika – in njegovih velikih predstavnikih, mimo katerih pesnik ob snovanju svojega opusa magnuma nikakor ni mogel. Po zglede se je lahko vračal le v daljno zgodovino k Homerju ali Danteju, ustavljal pa se je tudi v srednjem veku, in ker je ep v slovenski literaturi – ta se je formirala ob liriki – precej omejena in obrobna zvrst, je to pomenilo, da je Novak izumil tudi poseben jezik, v katerega je ujel različne plasti življenjske izkušnje. Kot je opomnila Seta Knop, je celoten ep prepreden s tipičnimi pesnikovimi jezikovnimi domislicami, kar je pravzaprav že sam naslov Vrata nepovrata, saj beseda 'nepovrata' v sebi pomensko in fonetično vsebuje tudi besedo 'vrata' ter že v naslovu razpira osrednjo tematiko.

Na podlagi lastne preteklosti
Osnovna tema epov je, že od prvega znanega Epa o Gilgamešu dalje, relacija do mrtvih oziroma potovanje skozi onstranski svet, in tudi Vrata nepovrata so, kot je povedal pesnik, "tekst, ki ima ambicijo povedati nekaj o prvih in poslednjih rečeh", pesnitev, ki z besedo oživlja mrtve oziroma rešuje duše iz pozabe. To pa je, glede na to, da gre za epsko pesniško obliko, neverjetno intimo-osebna tematika, saj se avtor v veliki večini obrača k umrlim, ki jih je poznal, članom svoje družine, nekdanjim ljubeznim in prijateljem, ter jih tako na plemenit način rešuje pred prekletstvom pozabe. Vendar pa jim s prenosom v epiko podari nova literarna življenja drugačnih, višjih in širših likov, ki – vsaj tako upa Novak – imajo tudi veljavo pri tistih, ki jih ne poznajo.

Obširno delo je Novak pisal približno dvajset let, snoval pa ga je še dlje, in je na osebni ravni poskus razumevanja samega sebe ter svoje preteklosti, poleg tega pa tudi širših zgodovinskih vprašanj, tako slovenskih kot svetovnih. Vsekakor je v njem mogoče najti mnoge zabavne anekdote iz pesnikovega življenja (na primer tisto o vtihotapljanju v SNG Dramo ali pa, ko so na Šubički med predvojaško vzgojo naperili mitraljeze na parlament in izzvali pravi mali incident, ali pa o dnevu, ko se je pubertetnik Novak odločil, da bo pesnik), pa lirsko izpovedne dele in po vsej verjetnosti zajetno zbirko zgodb iz družinske zgodovine.

Po osebnem zemljevidu globalnega sveta
Boris A. Novak na primerjalni književnosti med drugim predava tudi verzologijo in je znan po občudovanju Danteja in njegovega enajsterca, ki je pogost verz njegovih del. Tudi tokrat je osnova epske forme terca rima, torej dantejevske tercine, vendar je verze zaradi bojazni, da običajna širina enajsterca ne zadošča pripovedovanju zgodb, avtor razširil na trinajsterce, petnajsterce in celo daljše verze, pri tem pa je ohranil jambski impulz, mestoma pa se v epu pojavljajo tudi druge pesniške oblike, kot so npr. haikuji in madrigali. Spričo vse bolj hitrega tempa sodobnega življenja pozornost bralcev pri ritmično pravilnih rimanih verzih hitro pade, ker se nam prebrano zdi preveč monotono. Tega se je Novak pri pisanju zavedal in se monotonosti skušal izogniti s 'kršenjem' klasičnih pesniških form.

Kompozicijski princip epa je geografski, gre za pesnikov osebni svet, po katerem se premikamo z različnimi prevoznimi sredstvi – vse od škornjev, škorenjcev, vozičkov pa do letal in drugih manj otipljivih sredstev, kot sta domišljija in čas – obenem pa gre za tudi širši globalni svet. Avtor je pri snovanju svojega epskega sveta precej dosleden in tudi stvaren s pogosto rabo nenavadno podrobnih podatkov, naslovov, osebnih imen.

Epska širina in "veličastna polomija"
Novak je o pisanju epa razmišljal že več kot 20 let, saj je že dolgo časa čutil potrebo po tem, da bi celoto svoje izkušnje strnil v besedilo, ki bi bilo prav tako pesniško celovito. Prvič je začutil, da je to mogoče, ko je pisal Malo osebno mitologijo, kjer je sprevidel, da je mogoče v pesniški jezik vpeljati tudi razsežnosti govorice, ki niso značilne za poezije, kot so določeni stvarni podatki, biografije, vsakdanji dogodki, ki se nato povežejo s pesniško avro. Kot je povedal, se sam zaveda, da ne ve, ali je prva knjiga res ep, ima pa vsekakor epske razsežnosti, in je nekoliko samoironično dodal, da če bo delo polomija, bo vsaj veličastna polomija.