V Operaciji Direkt nekdanja sodelavka tabloida piše o tem, kako naj bi nastajali novinarski prispevki za ta časopis. Njen namen je bil, kot je dejala sama, opozoriti na nizko raven, na katero se je spustil tabloidni tisk. Pri Direktu so na knjigo že odgovorili, da je moderno novinarstvo terensko delo, ki naj bi prinašalo podatke o zakulisju politike, zabave in športa. Avtorja uvodne besede Mića Mrkaića so ob tem označili za dvoličneža, ki zdaj napada Direkt, prej pa je želel z njim sodelovati tudi kot kolumnist.

Štirimesečne izkušnje pri Direktu
Ana Jud je za Direkt, ki izhaja šest mesecev, pisala štiri mesece, nato pa je bila odpuščena. V knjigi časopis, za katerega je pisala, razkriva kot izdelek, katerega novinarji si zgodbe izmišljajo, ponarejajo dogodke, zlorabljajo vire in delujejo kot orožje, ki ga skupina ljudi uporablja za obračunavanje. Časopis pa za ta namen uporabljajo tudi nekateri politiki, ki so z novinarji v stalni navezi in jih oskrbujejo s pikantnimi zgodbicami. Novinarjevi glavni viri niso materialni dokazi, ampak informatorji, med katerimi so politiki, poslovneži in medijski trgovci.

Način pisanja, ki prizadene novinarje in žrtve
Za sodelovanje pri Direktu se je sicer se je odločila, ker naj bi bil to tabloid, v katerem bi bili vsi ljudje obravnavani enako, je povedala avtorica skoraj 350 strani dolge knjige, ki sta jo založbi Koščak in Ignis izdali v 10.000 izvodih. Predvidevanja o načinu dela na Direktu se za Ano Jud niso uresničila, na predstavitvi knjige pa je priznala tudi, da si je za objavo v časopisu stvari izmišljevala in lagala, kar naj bi jo zelo prizadelo, zato je knjiga napisana živo in osebno zavzeto. Prav o prizadetosti vpletenih v svoji kolumni v enem od slovenskih časnikov piše tudi avtor spremne besede Mićo Mrkaić, ki trdi, da Direkt pušča posledice tako na svojih žrtvah kot na sodelavcih.

Medijski umori, ki jih je zakrivil Direkt
Po njegovem mnenju naj bi bilo problematično zlasti, ker je med tabloidi Direkt monopolist, zato žrtve njegovih člankov nimajo možnosti, da odgovor na pisanje objavijo v primerljivem mediju. Prav "medijski umori" nekaterih prijateljev sourednika knjige Mateja Leskovarja naj bi tega spodbudili k razmišljanju, da mora delo Operacija Direkt: resnica o prostituciji priti v javnost. Sourednik je delo opisal kot kombinacijo objektivne analize in osebne pripovedi, zaradi česar naj bi bilo delo prijazno do bralcev, z njim pa lahko prebirajo tudi eno bolj pronicljivih študij sodobne slovenske družbe.

Prav ostajanje na ravni tabloidnega pisanja pa je pomanjkljivost, ki jo je v delu Operacija Direkt izpostavila Melita Poler Kovačič, docentka na Fakulteti za družbene vede, kjer predava tudi novinarsko etiko.

Javnosti ni treba vedeti vsega
Poler Kovačičeva se ne strinja s pisanjem Bojana Požarja o tem, kakšno mora biti sodobno novinarstvo. Za MMC je zapisala, da je prepričanje, da ima javnost pravico vedeti vse, kaj se dogaja v zakulisju, zmotno. "Upravičena je le do tistega, kar je v legitimnem javnem interesu, to pa ni tisto, kar občinstvo morda želi izvedeti, kar zadovoljuje njegove voajerske nagibe in včasih prav morbidno radovednost, ampak je javni interes tisto, kar državljani potrebujemo za življenje v demokratični družbi," je zapisala Melita Poler Kovačič, ki pravi, da knjigo težko ocenjuje, ker je še ni v celoti prebrala, a da je pretirana trditev, da bo knjiga prispevala k dvigu slovenskih medijev.

Usluga tabloidnemu tisku?