Zbirka Izbrana lirika, ki so jo predstavili v Društvu slovenskih pisateljev, je izšla v Jubilejni zbirki, prinaša pa okrog petdeset pesmi. Izbor, ki ga je opravil Aleksander Zorn, držeč se tematske kronologije, pa uvaja znana pesem Pa bo pomlad prišla.

Udomačena poezija
Minattijeve teme so večne - ljubezen, narava in smrt - in razumljive kar najširšemu krogu bralk in bralcev. Vseeno pa bi bilo napačno misliti, je na novinarski konferenci dejal poznavalec Minattijeve poezije dr. Boris Paternu, da gre za preprosto liriko, primernejši izraz se namreč zdi 'udomačenost'.

Paternu je poudaril, da je Minatti bralkam in bralcem blizu zaradi več razlogov: njegov jezik je
komunikativen, kar pa še ne pomeni, da se v svoji poeziji ne poslužuje drznih metafor, vsa pesnikova poezija pa je izrazito nenapadalna in je tako v izrazitem nasprotju s sedanjim časom. "Ivan Minatti zna pogledati zgodovini čez rame, čeprav v njej živi. Na nek način je bralca vedno osvobajal zgodovine," je dejal Paternu. Minattijeva poezija je torej blagodejna in ni nikoli, tako pravi Paternu, prišla pod udarec polemik.

Povojna intimistična lirike
Eden osrednjih slovenskih povojnih pesnikov se je pred osemdesetimi leti rodil v Slovenskih Konjicah. Že s prvo pesniško zbirko S poti (1947) je Minatti vstopil v slovenski literarni prostor kot pesnik, ki s pretanjenim izrazom izpisuje svoja čustva in razpoloženja. Takšno držo je obdržal tudi v naslednjih pesniških zbirkah, ki jih ni bilo malo, vse pa so bile izjemno odzivne. Nekatere njegove pesmi, med njimi nepozabna Nekoga moraš imeti rad, so skoraj ponarodele.

Med najbolj znanimi pesniškimi zbirkami enega najznačilnejših avtorjev prvega povojnega pesniškega rodu so poleg že omenjene še Pa bo pomlad prišla (1955), Bolečina nedoživetega (1964) in Ko bom tih in dober (1973). Minatti, ki je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral iz slavistike, se je ukvarjal s prevajanjem, nekaj časa pa je bil tudi urednik pri osrednji slovenski založbi Mladinska knjiga.