V nasprotju s številnimi priročniki o zdravilnih zeliščih patra Simona Ašiča (1906-1992) pričujoče delo odpira pogled na vrt meniškega življenja in na duhovno dediščino, iz katere je črpal pater Ašič. Kot so zapisali pri Mohorjevi družbi, bodo bralci patra Simona Ašiča lahko spoznali v novi luči skozi "prikaz njegove duhovne podobe in predane pomoči bolnikom" ter s pogledom v ozadje: v zgodovino cistercijanov od 12. stoletja dalje, pomembne osebnosti stiških menihov ter njene umetnostne in zgodovinske zaklade.
Predstavitev cistercijanskega izročila
Uvodno besedo knjige je napisal zdajšnji stiški opat p. Janez Novak. Prvo poglavje je prispeval pater Anton Nadrah, ki piše o koreninah cistercijanskega izročila v Evropi in Sloveniji, pri čemer osrednjo pozornost namenja Ašičevim redovnim sopotnikom. Kot je dejal na predstavitvi knjige, je tudi sam precej časa preživel z njim. V svojem poglavju opiše začetke cistercijanskega reda, ki segajo v leto 1098, ko je red nastal kot reforma benediktinskega reda. Ustanovila ga je majhna skupina redovnikov, ki je ohranila benediktinsko geslo "moli in delaj" ter mu dodala še "beri", za glavne simbole pa imela križ, plug in knjigo, je pojasnil Nadrah.
Ašič je po Nadrahovih besedah v samostanu živel v obdobju, ko je bilo tudi sicer v njem veliko poklicev. Zdravilne rastline so ga zanimale že med vojno, ko je zdravil primanjkovalo. Znan je bil po svojih zapiskih, ki jih je prepisoval, prevajal in zbiral od drugih zdravilcev, tudi duhovnikov iz drugih držav. Imel pa je tudi posebno lastnost, krščansko ljubezen, s katero je želel pomagati slehernemu človeku, ki se je obrnil nanj.
Kulturna zgodovina samostana in življenje patra Ašiča
V drugem poglavju je Luka Vidmar opisal stiški samostan tako z umetnostnega kot literarnozgodovinskega vidika, tretje poglavje pa je prispevala profesorica Maja Ficko, ki je med drugim poučevala na stiški gimnaziji. V prispevku je opisala življenje patra Simona Ašiča, ki mu je bilo prej ime Jožef, domači pa so ga klicali Pepi. V svojem življenju je prestal kot zdravilec in zeliščar, predvsem pa kot duhovnik, številne preizkušnje, je poudaril direktor založbe Jože Faganel.
Simon Ašič kot zeliščar in zdravilec
Knjigo sklene poglavje farmacevta Jožeta Kukmana, ki je skupaj z Ašičem ustanovil podjetje za izdelovanje pripravkov iz zdravilnih rastlin. Poudaril je, da pri nobeni izmed približno 150 zdravilnih rastlin, ki jih je Ašič opisal, uradna medicina ni nikoli resno izpodbijala njihove zdravilnosti. Tudi farmacija temelji na zdravilnih rastlinah, pa tudi lekarne brez zdravilnih rastlin nikoli ni bilo, je pojasnil Kukman. Predstavitvi patra Simona Ašiča je dodal še predstavitev 25 najzanimivejših zdravilnih zelišč iz zakladnice patra Simona.
Magister farmacije Kukman zeliščarsko znanje, obogateno s spoznanji moderne farmacije, z uporabniki zdravilnih zelišč deli v zeliščni lekarni Cistercijanske opatije Stična. Tu nadaljujejo zeliščarsko tradicijo patra Ašiča, ki je bil že v času svojega življenja najbolj poznan stiški menih in je z veliko dobrote in potrpežljivosti razdajal obiskovalcem zeliščarsko znanje. Od leta 2000 izdelke po recepturah p. Simona Ašiča izdelujejo pod lastno blagovno znamko.
Cistercijanski samostan Stična
Ustanovitev samostana sicer datira v leto 1136, ko ga je njegov ustanovitelj, oglejski patriarh Peregrin I., dal postaviti na ozemlje višnjegorskih gospodov. Oglej je tako prejel z ustanovno listino ogromno posestvo, vanj pa so se naselili cistercijanci, ki so se poleg molitve posvečali še obdelovanju zemlje in dobrodelnosti. V 16. stoletju je samostan zaradi številnih turških vpadov doživel krizo, ki se je v 17. stoletju prelevila v kratek razcvet, leta 1784 pa so ga zaprli oziroma razpustili. Ponoven preporod je doživel v letu 1898, prejel pa je tudi status pomembnega kulturnega objekta. Leta 1998 je predsednik RS Milan Kučan samostanu izročil zlati častni znak svobode RS kot izraz državne hvaležnosti in spoštovanja. Danes je v samostanu tudi muzej krščanstva na Slovenskem, osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine.