V Klubu Cankarjevega doma se je s pogovorom z madžarskim pisateljem začel festival Literature sveta - Fabula. Pisanje dela Harmonia caelestis, ki je pred kratkim izšlo tudi v Sloveniji, je Esterhazyju vzelo deset let, kar je po njegovem prepričanju zelo dolgo.

Kot je pojasnil, je težava v tem, da se v takšnem obdobju spremeni avtor sam. Postavlja se vprašanje, kako in ali sploh vgraditi te spremembe v delo. "Ko človek piše roman, je v njem vse močnejša podoba, kakšen naj ta bo, in tej podobi je treba slediti ne glede na barvo las," je dodal.

Zgodbe mu pridejo bolj prav kot dvorec
Delo, ki je naslov dobilo po ciklu skladbe pisateljevega prednika, v najrazličnejših oblikah spregovori o zgodovini grofovske družine Esterhazy. "Izhajam iz aristokratske družine. Namesto denarja sem podedoval nekaj mnogo boljšega - zgodbe o družini, ki jih znam uporabljati precej bolje, kot bi znal uporabljati dvorec," je dejal.

Tudi sicer v svoja dela pogosto vtke svojo zgodovinsko družino: "Družinski roman kot literarna oblika je zelo bogat. V družinskem romanu so razmerja, ki jih vsi dobro poznamo. Zelo dobro je, če je literarno delo o področju, ki ga pisatelj dobro pozna in v njem odkriva nove stvari."

Med drugim je spregovoril tudi o začetkih ustvarjanja v 70. letih preteklega stoletja. Takrat je po njegovih besedah obstajala "mehka diktatura". Oblastniki so bili prepričani, da bodo vekomaj na oblasti.

"Romani so vedno blizu svobode"
V delu Proizvodni roman, ki se zabava iz oblasti, oblastniki sploh niso opazili, za kaj gre, ko pa so, je bilo prepozno, je pojasnil. "Knjiga je bila uspešna, ker je iz nje slišati glas svobode. Romani so vedno blizu svobode," je dodal.

Dotaknil se je tudi razmerja med diktaturo in umetnostjo: "V diktaturi opozicija lahko samo posluša in je tiho, umetnost pa ima več možnosti."

A opozarja, da lahko po koncu diktature delo izgubi vrednost, če v njem ni nič drugega kot nasprotovanje režimu: "Knjige, ki so bile z moralnega stališča zelo pogumne, so takrat, ko je nasprotnik izginil, postale popolnoma nezanimive."

Sedem pogovorov o obrazih svobode
Letošnja izdaja festivala bo v prestolnico poleg Esterhazyja pripeljala še Juana Goytisola, Thomasa Brussiga in Jacqueline Raoul-Duval. V fokusu festivala so Razkriti obrazi svobode, ki bodo ponudili sedem pogovorov, med drugim Čari nesvobode, paradoksi svobode ob ponovnem izidu Komedije človeškega tkiva Zupana.

Razkrite obraze svobode bo festival ponudil tudi na filmu; predvajali bodo filme Živel je pojoči drozg, Let nad kukavičjim gnezdom, Tema ter Peklenski asfalt.

Ponovno so izdali tudi dela gostujočih avtorjev, ki bodo v Ljubljani sodelovali na literarnih večerih - Esterhazyjeve Pomožne glagole srca, roman Kafka, večni zaročenec Raoul-Duvalove, Goytisolov roman Izgnan od tod in drugod ter kratke zgodbe na glavno festivalsko temo slovenskih avtorjev Gabriele Babnik, Nejca Gazvode, Alojza Ihana, Vesne Lemaić in Mihe Mazzinija.

S pogovorom s slovenskimi avtorji bodo 8. marca tudi zagrnili zaveso letošnjega festivala.