Videti je, kot da se avtorica za vsako ceno želi obvarovati pred čustvenostjo, kaj šele sentimentalnostjo, in vse spretno zapakira v ironijo, cinizem in celo sarkazem. Roman, v katerem spremljamo prvo leto epidemije koronavirusa, je torej realističen samo na videz. Protagonisti so po zunanji podobi sicer opisani precej nazorno: imajo postarana in ohlapna telesa, ploščate trebuhe in so nižje rasti. Med protagonistkami se najde kaka postavna in privlačna ženska, nekaterim pa sta videz spremenila zgaranost in družinsko nasilje. Nekaj čisto drugega pa je zvestoba samim sebi in samospoštovanje. Mlada ženska opravlja poklic trgovke in skuša svoj položaj samohranilke izboljšati še z opravili snažilke, in to celo v ljubimčevem razkošnem stanovanju. Tam se preoblači v ženine obleke in se krasi z njenim nakitom. Fotografije teh dejanj pošilja ljubimcu in skupaj se gresta nekakšne skrivne igrice, a sčasoma začne premišljevati, da zanj ni nič drugega kot le spolni objekt. Ni ji vseeno, da mora sinka ves čas puščati v varstvu starejših zakoncev in si z njima deliti otrokovo naklonjenost. Z nevarnim psom se naokrog sprehaja zagrizen skrajni desničar, lastnik orožja, vojak nekakšne garde, morda bi ji lahko rekli celo varda. Sovraži vse, kar ni slovenskega, toda vedno znova se zagleda prav v ženske, ki so prišle z juga. V skrbi za mater, ki se je čedalje bolj polašča demenca, bi ga bilo skoraj mogoče imeti za dobrega človeka. V eni osebi je torej lahko skritih več, tudi nasprotujočih si lastnosti.

Vidiki nekakšnega vrednostnega negativizma, ironiziranja in včasih celo vulgarnosti pa so samo prvi vtis, saj roman postaja vedno bolj poglobljen in kljub pisateljičinemu zatekanju v posmehovanje in humor tudi pretresljiv. Posebno rahločutno je opisano doživljanje mladega fanta, ki postopoma spoznava samega sebe in resnico o svoji istospolni usmerjenosti. Ne bo mu lahko v svetu nestrpnežev, za fantovo skrivnost ve samo njegova sestra. Ljubezen z maminim učencem je v nasprotju z opisi drugih dogodivščin in spolnih pustolovščin prikazana obzirno in nežno. Odziv mlade priseljenke, ki čisti stopnišče in je na voljo pohoti starejšega moškega, je osupljiv. »Nisem od tukaj, a sem koristna, pravi.«

V romanu Meter in pol pomladi prevladujejo grdi in zlonamerni medosebni stiki in človek bi se že skoraj vprašal, ali smo res takšni. Petja Rijavec prikazuje doživljanje stanovalcev ljubljanske soseske v koronskem času in njihovo odzivanje na epidemijo. Na začetku sicer pravi, da je vse izmišljeno, toda v opisih je zlahka mogoče prepoznati stiske in pripetljaje ljudi v tem kriznem obdobju. Zastavi se vprašanje, ali v marsičem nismo bili že prej takšni, kakršne nas vidi pisateljica. In še: je pri nas res toliko sovraštva, varanja, sprenevedanja in grabežljivosti? Sprva bi bilo mogoče domnevati, da dobrota prevladuje vsaj pri starejših zakoncih, kaj kmalu pa moški postane zasvojen s spletom, mika ga varanje z nekdanjo sošolko, ženska pa skrbno nadzoruje sosede, preži na otroke pri igri, da ne bi prekršili prepovedi in omejitev, ki jih je zaukazala vlada. Na črno služi s šivanjem mask in načrtuje obisk pri sinu v Avstraliji. Pa gresta zakonca res tja? Ne, raje jo mahneta v eksotične kraje, saj ni videti, da bi se njun sin veselil prihoda staršev.

Moški liki v romanu imajo kar precej napak, ženske pa sprejemajo in prenašajo njihovo samopašnost in se dolgo niti ne potrudijo, da bi kaj spremenile. Že res, da s seboj kot težko prtljago nosijo stare družinske vzorce, toda vsekakor bi se bilo treba potruditi in nasilju, tudi pretepanju, napraviti konec. Tako pa lep čas životarijo, vztrajajo v zastrupljenih odnosih in ponižno služijo moškim. Njihovo življenje je prazno in vsekakor drugačno, kot so ga načrtovale ali pa so si ga samo želele. Usodni dogodki vendarle pripomorejo, da se zamislijo nad sabo in pomanjkanjem samospoštovanja ter končno ukrepajo. Morda katero od njih odreši nepričakovan dogodek.

"Vsak človek, ki naredi veliko neumnost ali stori napako, zaradi katere ima pokvarjen dan, teden, morda mesec, leto ali celo življenje; ki povzroči nekaj groznega in s tem vpliva na življenja drugih; ki je priča dogodku, za katerega si želi, da ne bi bil nikdar omadeževal njegovega pogleda na svet … vsak takšen človek si želi, da bi lahko zavrtel čas nazaj."

Avtorica nadaljuje, da čas ni ura, zato ni mogoče kar obrniti kazalcev, storjena dejanja so tako rekoč nepovrnljiva. Toda ni še vse izgubljeno: iz njih se je mogoče česa naučiti, trdi pisateljica, saj so dejanja ničelna točka, iz katere začnejo stopati po novi poti; so konec nečesa grdega ali pa začetek nečesa lepega, morda pa samo brutalne prelomnice, ki življenje postavijo na glavo. Treba je najti svojo stopnico v svobodo, pribije Petja Rijavec.

Eden od moških v romanu se na koncu zaradi podlih dejanj, zlorabe in nasilja znajde v popolni samoti in se odloči za odhod v smrt. K temu pripomore odmerek droge. V odmik od realnosti se je potapljal že prej in se predajal užitkom, toda že tedaj se ni odrešil, temveč mu je postajalo čedalje slabše in se je vse bolj pomikal proti neizogibnemu koncu.

Roman Meter in pol pomladi je Petja Rijavec napisala bralno privlačno in tudi napeto, tako da več kot tristo strani preberemo na dušek. Življenjske zgodbe je povezala med seboj in jih spretno spletla v literarno ubrano celoto. Pri tem je uporabila tudi domišljijo, pa vendar je očitna literarna preslikava našega koronskega časa in tega, kar nas je v popolni spremembi življenja doletelo. V romanu je epidemije k sreči že konec, nas pa čaka še veliko takih in drugačnih srečanj z virusom, omejitev, zahtev, groženj in prepovedi ter stikov z ljudmi, ki se tudi sami vedejo kot kak nadležen virus.

Iz oddaje S knjižnega trga.