Sorodna novica Zora del Buono: Maršalinja

Na dogodku v Klubu Cankarjevega doma se je z Zoro del Buono pogovarjal njen sorodnik, igralec Boris Ostan. Beseda je tekla o njeni babici, prav tako Zori, ki je bila močna in nadarjena ženska ter zavzeta komunistka, določala pa je tako svojo ožjo kot širšo družino. Po koncu prve svetovne vojne je v Bovcu spoznala svojega bodočega moža, zdravnika Pietra Del Buona, ki je postal profesor radiologije.

Par se je po poroki preselil v Bari v Italiji, kjer sta zaživela umirjeno meščansko življenje, a ker sta bila prepričana komunista, sta se kot politična aktivista odločno borila proti fašizmu Benita Mussolinija. Zora je občudovala maršala Josipa Broza - Tita, ki ji je v zahvalo za pomoč v narodnoosvobodilnem boju podeli odlikovanje.

Kljub kompleksnosti duhovit roman
Roman Die Marschallin je v nemškem izvirniku izšel leta 2020. Portret naslovne protagonistke se v prvem delu romana, napisanem v tretji osebi, prepleta z zgodbami njenih bližnjih, medtem ko se v drugem delu pripoved spremeni v prvoosebno – v domnevno njen predsmrtni monolog. Pisateljica je v izpiljenem, kompleksnem in duhovitem romanu postavila nepozaben spomenik svoji babici. Z njeno življenjsko zgodbo, ki se odvija v času vojn in nasilja, zagretih in ideoloških bojev, ki krojijo svet vse do današnjih dni, je izrisala tudi izvrstno podobo dramatičnega 20. stoletja, so zapisali pri Fabuli.

Zora del Buono in Boris Ostan sta uvodoma predstavila družinske povezave: protagonistka romana je bila sestra Ostanovega dedka. Sogovornika sta oživila nekatere anekdote, posebej živa je tista, kako je zdravnik Pietro Titu rešil življenje in skorajda spremenil tok zgodovine, na kar je bila tudi Zora, še kot otrok, strašno ponosna. Izkazalo se je, kot je v šali dodala, da v Jugoslaviji skorajda ni bilo družine z zdravnikom, ki ne bi ključno vplival na Titovo zdravje.

Pisati družinski roman o lastni družini
Zora del Buono je leto in pol raziskovala, se pogovarjala in sestavljala zgodbo. Držala se je pravila, "da če kaj ni res, naj bo vsaj dobro izmišljeno". Snovi o salonskih komunistih – njena babica je med drugim verjela, da je komunizem aristokracija za vse – ni bilo malo, glavni motor pa je bil prav njen značaj. Bila je inteligentna, vplivna ženska z lastno voljo, ki so se je vsi malce bali.

Leta 1962 v Zürichu rojena Zora del Buono že tri desetletja živi v Berlinu in je na začetku kariere delovala kot arhitektka. Kot meni, je nanjo vplivala prav izjemna hiša v Bariju, v kateri sta živela babica in dedek in v kateri je bila tudi radiološka klinika. Babica bi bila lahko arhitektka ali zdravnica, to bi ji dobro delo, meni njena vnukinja, a je živela v okolju in času, ko ženske iz višjih slojev niso delale.