Čeprav verjame v avtonomno vrednost same naslovnice, ki izhaja iz oblikovalčeve lastne interpretacije, se ji zdi zapisana zgodba ključno izhodišče ustvarjalnega procesa. Začne se pri asociacijah, pravi. Vse od prve zamisli naprej se pri njej vse odvija na zelo intuitiven način.

Njen najnovejši prispevek h knjižnemu oblikovanju je trenutno na ogled v desnem atriju Mestne hiše v Ljubljani, kjer kot spremljavo festivalu Fabula prestavljajo naslovnice letošnjih knjižnih del oz. vizualno podobo celotne izvedbe.

S svojo nezgrešljivo vizualno govorico slika Eva Mlinar tokrat Krhki (ne)močni svet, znotraj krovne teme festivala pa predvsem minljivost na eni in močne osebe na drugi strani, o katerih – če stvar seveda zelo poenostavimo – govorijo knjige festivala. Rdečo nit, ki ne povezuje le izbranih romanov, temveč je v njem zlahka prepoznati trenutno situacijo sveta – slika Eva Mlinar z besedjem, ki si ga tudi tokrat izposoja iz bogate zakladnice umetnostne zgodovine. S tem pa, četudi morda nehote spomni, da so to teme, ki človeštvo spremljajo tako rekoč od njegovega začetka. Trdnost in moč predstavlja trden antični kip, minljivost in krhkost pa denimo mehurčki, v katerem lebdi metulj, pa tudi osipajoče se cvetje, še en simbol motivike memento mori. Stojimo pred nabirko klasičnih, dobro znanih nam motivov, ki pripovedujejo o dvojici le na videz nasprotujočih, v resnici pa dopolnjujočih si pojmov. "Glavna ideja je bila ta, da smo šele takrat, ko pokažemo svojo krhkost in svojo nemoč, v resnici močni," razmišlja avtorica.

Svet Eve Mlinar se vedno giblje v vmesnem polju med sanjami in realnostjo, tako kot literatura s fiktivnimi pripovedmi govori o zelo resničnih stvareh. Tudi zato se ji zdi njeno ustvarjanje najbolj združljive z literaturo, njej pa predstavljajo knjige zakladnico asociacij, večplastnih poti od ene reference k drugi in izhodišče za vstop v bazen nezavednega.

"Če bi morala označiti osnovno paradigmo svojega dela, bi rekla postmodernizem. Ampak za postmodernistično literaturo obstaja veliko definicij, za postmodernistično umetnost pa ne, ker je vse mogoče. Ko berem definicije ali značilnosti postmodernistične literature, v tem prepoznam točno to, kar sama počnem. Slikanje sanj, nezavednega. To mi je blizu, ker ne verjamem, da lahko z minimalistično ali izčiščeno podobo poveš bistvo. Stremim k temu, da poskušam s kompleksnostjo podobe zbuditi pri ljudeh lastne asociacije in interpretacije. Večplastnost, plastenje pomena, fragmentarnost, interkontekstualnost – torej zelo rada vzamem motive iz različnih kontekstov in jih postavljam v novo spojenko," razloži.

Pri tem ima zelo močno vlogo nezavedno, pravi, vendar nikoli brez strukture. Spomni na Lacanovo misel, da ni samo zavedno tisto, kar je strukturirano kot jezik, ampak tudi samo nezavedno. In nezavedno nam lahko sporoča isto kot sama realnost, poudari oblikovalka. V svoje podobe rada vključuje motive, ki se zdijo na prvi pogled naključni, dokler jih naše nezavedno s pomočjo asociacij ne raztolmači.

Sorodna novica "Ilustracija ni namenjena dekoraciji teksta, ampak je zgodba sama zase"

Temu odgovarja tudi njen ustvarjalni proces, ki ne vključuje izdelave skic, ampak temelji na asociativnem toku. Med branjem se ji porajajo asociacije, ki jih poveže v prepoznavno metaforiko, s katero slika vsebino knjige. Pri Nelagodju večera, hvaljenem prvencu Mariekeja Lucasa Rijnevelda, ki izhajajoč iz lastne zgodbe, pripoveduje o desetletni deklici Jas oz. njenem soočanju z izgubo brata, se je Eva Mlinar naslonila na stoletja staro pravljico Die Bremer Stadtmusikanten, ki sta jo pozneje prevzela brata Grimm. Pravljica zato, ker je otožna zgodba o žalovanju predstavljena skozi otroške oči. Pravljica je sicer pozitivna zgodba s srečnim koncem, a pri naslovnici Eve Mlinar dobi mračnejši podton (petelin na vrhu živalskega

stolpa je ostal brez glave), saj je takšna tudi zgodba v knjigi.

Pri snovanju naslovnice za Maršalijo, roman italijanske pisateljice Zore del Buono, je črpala iz dveh koncev. Zgodba o močni babici avtorice, ki se je z možem pogumno zoperstavljala fašizmu, ji je v misel priklical Samsona, ki podira arhitekturo (avtorica romana je namreč arhitektka, kar je je v delu čutiti), na drugi strani pa ne tako oddaljeno podobo fašistične arhitekture oz. stebrov pošte v Palermu, arhitekture Angiola Mazzonija, ki na naslovnici pokajo ob babičinem mimohodu.

Ob nedavnem pogovoru o oblikovanju knjige v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je bilo slišati, da se oblikovanje knjige pri različnih oblikovalcih lahko začne zelo drugače – za nekoga pri vsebini, za drugega pri formatu knjige. Eva Mlinar začne pri prvem. "Začnem s tem, da se lotim branja. Ob branju se mi zdi, da izluščim tisto, kar je najbolj pomembno. Kaj knjiga sporoča, neko atmosfero in ob tem začnem dobivati asociacije."

Te asociacije so pogosto vezane na dobro poznane podobe, s katerimi se srečuje kot umetnostna zgodovinarka. Ni nujno, da gre za podobe iz antike ali pa ljubega ji srednjega veka, ampak so to lahko povsem sodobne reference. Ključno je, da poišče arhetip, idejo, okoli katerih začne graditi zaokroženo vizualno pripoved.

Prepričana je, da ima dobra naslovnica dve ključni lastnosti, je privlačna, obenem pa tudi vizualna nosilka vsebine knjige, dobra pa je takrat, ko izvabi čustveni odziv. "Danes vidim ogromno naslovnic, ki so lahko zelo lepe, pa si niti slučajno ne moreš ustvariti predstave, o čem knjiga pripoveduje." V tem se ne najde, kakor tudi ne v trenutnem formalističnem trendu tujega založništva, ki pri oblikovanju knjig oz. naslovnic stavi predvsem na trojico: bleščeče, drzno in barvito, torej ne na vsebino, ampak kompozicijo barvitih likov. "Naslovnica ali plakat nimata več funkcije izobraževanja, da bi se ob njem ustavil in premislil, o čem pripoveduje, ampak vse stavi na tisti moment, ki hipno pritegne."

Ne zanima je vtis, ki naglo pritegne, saj je ta glasen, a tudi kratkotrajen, nepoglobljen, medtem ko je podoba, katere motrenje in doživetje nastopata počasneje, pušča pri gledalcu oz. bralcu dolgotrajnejše sledi.

V tem je na nek način blizu srednjeveški knjižni podobi, ki se ne izgublja v detajlih in plastičnosti in ne podreja pravilom mimezis, ampak se izraža skozi simbole in metafore na ploskvi. Prostor dogajanja v resnici ni važen, zato tudi ne potrebuje prave globine, saj zadostuje brezprostorje, v katerem spontano vznikajo nosilci metafor, spojeni v kolažu nezavednega. Takšen vsega odvečnega očiščen kolaž zahteva kolorit barvnih kontrastov in ploskovitih barvnih nanosov, s čimer podobe skorajda žarijo iz ploskve.

To je lastno tudi tarot kart, ki jih je Eva Mlinar občudovala že v osnovni šoli, ko si je iz Pila izrezovala rubriko Tineta Germa, ki jo je toliko let pozneje kot profesor na študiju umetnostne zgodovine navdušil za čarobnost ikonografije.

Spomni se kart Marsaillskega tarota, ki so jo že tedaj vizualno nagovarjale. "Zanimivo je značilen tudi navpičen format in ploskovitost podob. Tu so tudi močne barve – veliko je rdeče, zelene. To, kar me zanima: barvni kontrasti, komplementarne barve. Na primer naslovnica za Maršalinjo odgovarja temu konceptu, ki je prisoten pri tarot kartah: Imamo ploskev, neko površino in lik ter nekaj, kar se dogaja okoli njega."

Knjižna naslovnica kot avtonomna stvaritev
Če se ji zdi, da je ilustracija še vedno prevečkrat razumljena kot zgolj spremljajoča podoba zgodbe, pa pri oblikovanju knjižnih naslovnic nima občutka hierarhije in podrejenosti. Pobudo za razstavo naslovnic Fabule je dal umetniški vodja festivala Aljaž Koprivnikar, ki je s tem želel poudariti prav pomen oblikovalkine lastne interpretacije romana in nastale podobe kot avtonomnega dela. "V teoriji se stvar izide, če v praksi ne bi bila potrebna avtorjeva potrditev. Tam se naša svoboda neha," pravi Eva Mlinar.

A kljub temu ji je oblikovanje naslovnic ljubše od ilustriranja ravno zato, ker slednje ne dopušča pretiranega odmika od dane narative, pri naslovnici pa lahko poda lastno interpretacijo vsebine.

Razstava naslovnic bo v Desnem atriju Mestne hiše na ogle do 28. marca, do 24. marca pa bodo podobe nagovarjale tudi s Tam-Tam mestnih plakatov na Trgu Ajdovščina v Ljubljani.