Pascal Bruckner, eden najvidnejših sodobnih francoskih pisateljev, filozofov in publicistov, je svojemu obsežnemu opusu dodal avtobiografski roman Pridni sinko, ki ga je imenitno prevedel Jaroslav Skrušny. Pisatelj pripoveduje o otroštvu, odraščanju in dozorevanju, predvsem pa o odnosu z avtoritarnim očetom. Očetu, tiranu, antisemitu in gorečemu občudovalcu Hitlerja, sina ni uspelo duhovno podrediti, nasprotno, v pisatelju je kot zadrt šovinist spodbudil željo po lepoti, svobodi in strpnosti.

V razgibani romaneskni pripovedi, v kateri avtobiografski podatki ustvarjajo slikovito kuliso družinskih razprtij, osebnega zorenja in družbenega utripa, pisatelj brez zamolčevanj izriše kolerično naravo svojega očeta in njegov ideološki fanatizem. Dom Brucknerjevih v Lyonu je sredi katoliškega in konformističnega malomeščanskega okolja prizorišče družinske drame, v kateri se pisatelj že kot deček zateče k obrambnim mehanizmom pred nekom, ki ga občuti kot napadalca in zatiralca.

Ne gre le za odnos med očetom in sinom, ampak tudi za študijo malomeščanskega zakona in popolne ženske podrejenosti. Bruckner piše z živo predstavno močjo, vživlja se v psihologijo otroka in njegov nagon po preživetju. Pri sedemnajstih letih se pisatelj odpravi na šolanje v Pariz, na odlični licej Henrika IV. Pariz pomeni zanj rešitev, tam odkrije nov svet. V romanu beremo, kako se pisatelj poda v svet literature, filozofije, si najde nove intelektualne, duhovne očete: Sartra, Camusa, Malrauxa …

Roman sklene v odpuščajočem tonu in o svojem odnosu z očetom zapiše: "Vem samo to: ker sem moral misliti zoper njega, me je oče prisilil, da sem si izostril mišljenje. Jaz sem njegov poraz: to je najlepše darilo, kar sem jih prejel od njega."

Pisatelj bo v oddaji spregovoril tudi o tematiki, ki jo pogosto obravnava v svojih romanih in esejih: o ljubezenskih pričakovanjih sodobnega človeka in o njegovem nenehnem hlastanju za srečo. Odzval se bo tudi na strahotne teroristične napade v Parizu.

V drugem delu oddaje bo o svoji knjigi kratke proze Glasovi spregovorila pisateljica Mirana Likar. Junaki njenih zgodb pripadajo različnim socialnim slojem, to so ljudje različnih starosti in poklicev. Sredi vsakdanjih življenjskih položajev jih preseneti nepričakovano, povrhnjica predvidljive intime je natrgana, prikaže se zatajeno, potlačeno. Pisateljici uspe subtilno zaznati tesnobno nelagodje in razvijati pripoved v prepričljivem dramaturškem loku.

V ospredju so odnosi med zakonci, ljubimci, prijatelji, starši in otroki, tudi med neznanci. Prav skozi odnos z drugim se izrišejo osamljenost, odtujenost in nestrpnost, pa tudi sočutje in želja po sprejetosti in bližini. V Glasovih so z minimalnimi sredstvi ustvarjene polnokrvne zgodbe. Dihajo iz detajlov, ki sprožijo premike v toku življenja in v notranjem svetu junakov.