Machado de Assis je eden najpomembnejših brazilskih pisateljev in začetnik realizma v brazilski književnosti, ki je bil med drugim tudi soustanovitelj in predsednik prve Akademije za umetnost in literature v Riu de Janeiru.

Joaqim Maria Machado de Assis (1839—1908) se je rodil očetu mulatu, sinu osvobojenih sužnjev, in materi Portugalki z Azorov, družina pa je stanovala in služila vdovi pomembnega kongresnika, ki ni imela otrok in ta je postala otrokova zaščitnica in mu omogočila osnovno izobrazbo – branje in pisanje, prevajalka opisuje njegovo življenje. Joaquim Maria se je z vdovino spodbudo naučil latinščine od katoliškega duhovnika, kateremu je pomagal pri maši, pozneje pa se je sam naučil špansko, francosko in angleško ter prebral vse, kar mu je prišlo pod roke med delom v tiskarni, kjer se je kot dvanajstletnik izučil za stavca črk in tiskarja. "Tako je ta nadarjeni avtodidakt kmalu prišel do objave prve pesmi in nato pisal kritike, gledališke komedije, kronike, kratke zgodbe ter se tako uveljavil kot intelektualec, še preden je začel pisati romane. Svojo kariero je končal kot soustanovitelj in predsednik prve Akademije za umetnost in literaturo v Riu de Janeiru. To je bilo v Braziliji 19. stoletja (pa tudi v Braziliji 21. stoletja) neverjeten družbeni fenomen," pojasnjuje sogovornica.

Ta izjemni pripovedovalec zgodb je po njenih besedah z načinom, kako jih je ubesedil, postal avtor 19. stoletja, ki ga je težko umestiti v kak predalček in mu prilepiti etiketo. V njegovem načinu pripovedovanja je nekaj izmuzljivega, predvsem pa je ves čas čutiti neko samoironijo in humor. "Zdi se, kot da je pripovedoval predvsem iz užitka do eksperimentiranja z žanri, raztegoval in drobil je orodja glasu pripovedovalca ter se ves čas vpletal v odnos, ki v 19. stoletju obstaja med tistim, ki piše, in tistim, ki bere, ter tako akt branja spremenil v poglavitni del pisanja, ga opremil s komentarji o pisanju in se ves čas vračal nazaj v svojih pisateljskih strategijah, da bi nekatera poglavja lahko ponovno napisal, poustvaril ter tako skušal reševati probleme naracije. V teh postopkih je bil izjemno inovativen; šele v dvajsetem stoletju so jim dali ime: postmodernizem."

Obračun z brazilsko družbo druge polovice 19. stoletja
Zgodbo romana, ki je bil objavljen leta 1881, pripoveduje Bras Cubas, toda po svoji smrti, v romanu pa se de Assis dotakne vseh por življenja brazilske družbe v drugi polovici 19. stoletja. Svojo kritiko spretno zavija v benigne ljubezenske peripetije glavnega junaka, a dotakne se vseh družbenih slojev in njihovih vpetosti; moralne dvoličnosti družbe, njene sužnjelastniške narave, rasizma, ujetosti v verigo in naravo nasilja in nemožnost posameznika, da se iz tega izplete, pojasnjuje prevajalka. Na vprašanje, ali se da potegniti vzporednico z današnjo Brazilijo, odgovarja pritrdilno. "V mnogih vidikih se Brazilija 21. stoletja zaradi izjemne razslojenosti še vedno bojuje na enakih frontah, zato tudi njegove ideje ne zvenijo zastarelo ali preživeto."

Na vprašanje, kako zahtevno je bilo prevajati to skoraj 130 let staro delo z lingvističnega stališča, Medvedškova, ki se je med drugim podpisala tudi pod prevode več del slavnega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa, odgovarja, da je bilo lažje, kot je sprva pričakovala. "Izjemno prijetno je prevajati knjigo, ki ima dobro napisane komentarje in opombe brazilskih preučevalcev Machada de Assisa. Jezik je bil v 19. stoletju Braziliji še zelo "portugalski"; do velikega jezikovnega preloma z evropsko portugalščino in iskanja lastne, brazilske jezikovne identitete je namreč prišlo šele v začetku 20. stoletja s pojavom modernizma, zato je bilo na neki način prevajanje 'stare' brazilščine lažje, kot sem pričakovala." Ob tem pojasnjuje, da je določene arhaizme ali rabe, ki so v slovenskem prevodu postale bolj nevtralne, pojasnila z opombami. "Machado de Assis je svojega bralca nagovarjal v izjemno bogatem in komunikativnem jeziku, in zdi se mi, da mora prevod na tak način bralca nagovoriti tudi danes."

Napisal je vrsto romanov, med njimi tudi romana Quinacas Borba (1891) in Dom Casmurro (1899), v slovenščini pa smo lahko doslej brali le njegovo zbirko kratkih satiričnih zgodb Dušeslovec in druge zgodbe.