Projekt "hiše poezije" naj bi v Canterbury prinesel pravo pesniško komuno - zrasla naj bi ustanova, katere vrata bi bila odprta uveljavljenim pesnikom kot tudi tistim, ki šele poskušajo skovati prve verze.

V hiši poezije bi vsak dan v letu potekale delavnice, formalne razprave o teoretskih vidikih poezije, pa tudi neformalna druženja pesnikov. Morda bi v hiši nekaj sob namenili celo za prenočevanje gostujočih pesnikov, zagotovo pa bi premogla dvorano, v kateri bi literati prav vsak dan predstavljali svoje nove zapise ali pa bi zgolj iskali navdih v recitacijah velikih pesniških mojstrov.

Navdih ne pride sam od sebe
Smisel projekta je pojasnil Michael Curtis, vodja projekta Words Unbound (Neomejene besede), ki je glavni protagonist boja za ustanovitev britanske hiše poezije: "Pesniki potrebujejo več kot le računalniški ekran in nalivno pero. Morajo se srečevati, si izmenjavati ideje ter širiti in poslušati klevete. Za uspevanje poezija ne potrebuje le mentalni,ampak tudi fizični prostor."

Francija ima več razumevanja
Ideja hiše poezije je zrasla na francoskih tleh in nekaj podobnih institucij je v Franciji, Belgiji in Quebecu v Kanadi že zraslo; vse s pomočjo državnih sredstev. Britanske vlade pa projekt zaenkrat ni navdušil, zato si Curtis in drugi entuziasti prizadevajo pridobiti sredstva Evropske unije. Curtis ostaja optimističen in zatrjuje, da je Canterbury idealno mesto za postavitev hiše poezije. V mestu s slavno katedralo je namreč ustvarjal tudi začetnik britanske literature Geoffrey Chaucer.

Dokler pa hiša poezije ne bo zrasla, namerava Michael Curtis vzdrževati virtualno skupnost pesnikov. Pesniki iz različnih dežel si bodo izmenjevali dela in ideje ter tako prispevali k bolj kakovostni poeziji.