Dokument iz septembra 1961, tokrat prvič objavljen v nedeljski izdaji britanskega časopisa The Independent, razkriva prvo oceno rokopisa Anthonyja Burgessa, ki ga je v branje dobila ena izmed urednic založbe Heinemann (iste, ki je knjigo naposled le izdala). Knjiga bo za bralce (pre)trd oreh, je ocenila prva recenzentka romana. "Vse je odvisno od tega, ali te roman hitro potegne vase," je opozorila. Obenem je sicer pohvalila "fin" zaplet in "dobro" oko za pozornosti, predvsem pa je opisovala svoje "silne" težave pri razvozlavanju v romanu uporabljenega slenga. "Namignjeno je, da jezik temelji na rimanem slengu, balkanskih besedah in ščepcu ciganske latovščine ... vse skupaj je fascinantno, a precej naporno in samo posredno duhovito."

"Droog" dejansko prišel v angleški slovar
Maire Lynd si najbrž ni predstavljala, da bo sleng, ki ga je vpeljala Peklenska pomaranča, dejansko prešel v pogovorno angleščino: najnovejša izdaja Chambersovega slovarja vsebuje besedo "droog", ki jo definira kot "pripadnika tolpe ali nasilnega huligana"; Burgess jo je izpeljal iz ruske besede za prijatelja.

Pravzaprav preroška napoved
Lyndova je konec opisala kot "rahlo sluzav ... ampak ostalo je pa precej cinično; nihče se ne reši". "Če bo imela srečo, bo knjiga velika uspešnica, ki bo preoblikovala jezik najstnikov. Lahko pa, da bo silna polomija. Gotovo pa ne bo nekaj vmes." No, izkazalo se je, da je bila oboje: ko je leta 1962 prvič izšla, je bila prodana le peščica izvodov, po filmski adaptaciji z Malcomom McDowellom v glavni vlogi (l. 1972) pa so jo bralci množično odkrili.

Po zaslugi tega romana je Burgess (ki je umrl leta 1993) še v času življenja veljal za eno izmed ključnih osebnosti britanske literarne pokrajine. Avtor, ki je pred tem veljal za pisca lahkotnih komičnih romanov, se je z enim samim romanom prelevil v turobnega preroka distopične prihodnosti.

Tveganje ni bilo majhno
"Pri Heinemannu je bil malo pred tem vpleten v tožbo zaradi objave "obscenega" romana s homoseksualno tematiko, The Image and the Search Walterja Baxterja. Leta 1959 so zavrnili Lolito, čeprav so pred tem izdali vse romane Nabokova," je za The Independent razložil predsednik Fundacije Anthonyja Burgessa Andrew Biswell. "Predmet dragih tožb sta bili pred tem že dve Burgessovi deli, od tega so morali eno umakniti s trga in ga uničiti. Če upoštevamo vse to, je jasno, da je bilo za objavo Peklenske pomaranče leta 1962 potrebnega precej poguma. Burgess zelo verjetno nikoli ni vedel, kako blizu zavrnitvi je prišel."

Leta 1974 smo A Clockwork Orange dobili tudi v slovenskem prevodu kot Peklensko pomarančo. Pravzaprav izvirni naslov aludira na mehansko odzivajočega se človeka (nekakšen mehanični človek), ki se je sposoben odzivati le z dobrim ali le z zlim.

"Zdravljenje", ki popredmeti
Za osvežitev spomina: pred nami je zgodba o 15-letnem Alexu in njegovi mladostniški tolpi, ki se na svet okoli sebe odziva s skrajnim nasiljem. Zato ga represivni aparat (država, policija), ki uporablja podobno nasilna sredstva kot poulična skupina prestopnikov, (a z drugačnimi cilji), podvrže "zdravljenju", po katerem mu - zaradi vbrizganih kemičnih substanc - vse podobe zla, pa tudi klasična glasba, ki jo je nekoč tako zelo ljubil, vzbujajo hud telesen odpor.

To pomeni, da se človek ne more več sam odločati za dobro ali za zlo, kar ga bistveno konstituira kot človeško bitje, ali kot pravi pisatelj Peklenske pomaranče, ki se pojavi tudi kot junak v romanu in skupaj z ženo postane žrtev Alexove bande: "Spremenili so te v nekaj drugega, ne v dobro človeško bitje ... Saj ti niso pustili nobene možnosti, da bi se lahko sam za kaj odločil. Obsojen si samo na dejanja, ki ti jih vsilijo okoliščine, saj si kot majhen avtomat, ki ne more drugega, kot da uboga navito kolesje, ki so ga vgradili vanj! In zdaj razumem tudi druge stvari, ne le nasilja. Tudi lepota, spolnost, glasba in literatura, umetnost na splošno zdaj niso več dejanja lepote in užitka, temveč le še bolečina in strah!"

Adaptacija, vredna izvirnika
Kultni Burgessov roman je leta 1971 zaživel tudi na platnu in s prizori ekstremnega nasilja javnost silno vznemiril. Film so v Veliki Britaniji, kjer je Stanley Kubrick živel in ustvarjal, na režiserjevo željo umaknili iz predvajanja, saj naj bi zaradi Peklenske pomaranče grozili njemu in njegovi družini. Do Kubrickove smrti konec 90. let je režiser strogo nadziral izvajanje prepovedi predvajanja, potem pa se je film spet začel pojavljati na sporedih britanskih kinematografov in tv-kanalov.

Burgess za Pomarančo ni maral
Razkritje do zdaj v arhivih pokopane ocene urednice je nekakšna "priprava" na novo, jubilejno izdajo romana, ki ta teden praznuje svojo 50-letnico. Romanu je dodan tudi še nikoli prej objavljen intervju, v katerem Burgess razkrije, da se mu zdi "ironično", da je njegovo ime najtesneje povezano prav s Peklensko pomarančo, saj "je to od vseh mojih knjig tista, ki mi je najmanj pri srcu".