Ker je osrednja gostja letošnje izdaje festivala Fabula sodobna škotska pisateljica Janice Galloway, pogovor z njo - v Klubu Cankarjevega doma ga je vodil Dražen Dragojević - seveda ni mogel mimo omembe lanskega (neuspelega) referenduma za škotsko neodvisnost; Gallowayeva je bila namreč glasna podpornica kampanje "YES", privržencev neodvisnosti. "Preprosto lepša beseda se mi zdi. Zakaj bi človek v življenju govoril ne, če lahko govori da?" V malo resnejšem tonu pa še: "V Londonu o Škotski govorijo kot o "tam zgoraj", kot da smo severni medvedi. Pa naše vreme je obupno, vsi smo zapiti in moški nosijo krila. Kakšna dežela naj bi to bila? Gnila. Vse pa ima korenine v revščini: pred dolgimi stoletji so nas pogledali in ocenili, da smo tako revni, da se bodo v zameno za pomoč odrekli lastnim zakonom in kraljevini. In smo se res. Kupili so nas. Ampak kdo nas je prodal? Bogati lordi, ki so hoteli še več denarja. Glasu revnih ni nihče poslušal - in še danes so škotski reveži najrevnejši v Evropi. Še vedno imamo najvišjo raven družinskega nasilja in najvišji odstotek alkoholizma. (In to v primerjavi s Helsinki ni kar tako!) Kaj to pomeni? Da smo vsi slabi ljudje? Ne, pač pa, da smo zatrt narod, ki rešitve išče po napačnih poteh. Vem, da je to naivno, ampak v zadnjem času me je tako zelo navdahnil zgled Grčije. 'Nemčija si je zgradila imperij,' so si upali izjaviti na glas, 'in ni nam všeč, kar se dogaja'. Grki so nam dali demokracijo, trigonometrijo - in zdaj še to." A bitke še ni konec, je prepričana: "Čez štiri leta bomo imeli nov referendum. Če bi kdo rad prišel na Škotsko za pol leta in dobil status prebivalca, da bo lahko volil - ga bom nastanila pri sebi!"

Glavna tema večera je bila kljub tako angažirani drži veliko manj politična. Gallowayeva, ki jo slovenski bralci poznamo predvsem po romanu Dihati moraš, to je vsa skrivnost (Študentska založba, 2000), je Ljubljano obiskala ob izidu slovenskega prevoda romana Clara. V njem zgodbo plete okrog resnične zgodovinske osebnosti Clare Wieck Schumann, ki jo zgodovina praviloma na hitro odpravi kot "ženo romantičnega skladatelja Roberta Schumanna". Clara pa je skozi optiko Gallowayeve predstavljena tudi kot ena najboljših pianistk svojega časa, kot skladateljica in profesorica.

Gallowayjeva v Clari, "romanu o seksu, smrti in moči", spodkopava romantično predpostavko o usodni povezanosti umetniške genialnosti in norosti, predvsem pa premakne žarišče z genija, moškega, na genija - žensko. Roman pred nami naslika skupnost zakoncev Schumann, izmenično zaznamovano z obdobjema glasbe in tišine, Clarino pot iskanja lastnega izraza in Robertov spust v norost; knjigo je za zbirko Beletrina v slovenščino prevedel Jure Potokar.

Glasba kot domena bradatih možakov
Zakaj si je torej pisateljica, katere opus zaznamuje "urbana proza", izbrala svet kočij in salonov 19. stoletja? Zakaj Clara? "Clara me spremlja že zelo dolgo. V srednji šoli sem imela čudovitega učitelja glasbe, ki je bil prepričan, da je glasba v vsakem človeku. Takrat mu tega nisem verjela. Mislila sem, da so ljudje, ki pišejo glasbo, posuti s čudežnim vilinskim prahom iz nebes, da so nekaj zelo posebnega in da so seveda vsi po vrsti ... moški. Najraje taki z bradami. 'Zakaj ni nobenih ženskih skladateljic?' sem vprašala svojega učitelja. 'Ženske v teh stvareh preprosto niso zelo dobre,' mi je odgovoril. Verjela sem mu, ker sem mu zaupala in ker je bil zelo pomemben v mojem življenju. Pozneje, ko sem odrasla in je bil moj učitelj že mrtev, sem se sklenila podučiti o Clari. Prej bi se mi kaj takega zdelo kot izdaja. Izkazalo se je, da mi je učitelj povedal svojo resnico, ki pa ni bila nujno tudi absolutna resnica. Nekaj žensk je bilo, ki so se prebile skozi ta mukotrpni proces. 24 let sem razmišljala o Clari, medtem pa pisala 'surov, urban realizem', kot mu menda rečejo. In v tem ne vidim nobenega protislovja. Ljudje so ljudje; ne določa nas družbeni razred, ki mu pripadamo, niti spol ali narodnost. Sam se lahko odločiš, kaj te zanima, in mene zanima ... vse."

Kaj pomeni biti "pridno dekle"?
Popolnoma zavestna odločitev je bila tudi knjigo nasloviti zgolj 'Clara': ko je bila še hči svojega očeta, je bila Clara Wieck, ko je bila žena, pa Clara Schumann. "Če greš v knjižnico in poiščeš priimek Schumann, boš našel knjige o Clarinem možu, kot da bi bilo ime prihranjeno samo zanj. Zato ga nisem hotela uporabiti v naslovu." Clara je bila obenem ženska, ki se je popolnoma zlila s tradicionalnimi družbenimi vlogami "dobre hčerke" in pozneje "dobre žene", v čemer pisateljica ne vidi ničesar posmeha vrednega. "Gotovo ni ženske med nami, ki si ne bi kdaj želela samo tega, da bi bila kar najbolj pridna in da bi jo imeli starši radi. Sama sem imela težko otroštvo: prvič, rodila sem se na Škotskem, kar ni najboljše izhodišče. Drugič, moja mati o starševstvu ni imela pojma in je eksperimentirala na meni. Tretjič, imela sem peklensko sestro. Grozna je bila - in občudovala sem jo, ker je prekršila vsa pravila. V naši družini je prevzela vlogo avanturistke, meni pa je preostalo to, da sem bila zelo, zelo pridna. Začela sem ogromno brati in tako me je začela zanimati zgodovina drugih žensk. Kako so se spopadale z bremenom pridnosti? To se mi zdi zanimivo vprašanje."

Vprašanje vloge ženske seveda pripelje do znanega "bavbava", oznake feministka, ki pa ima po pisateljičinem mnenju ogromno pomenov. "Težko bomo našli tri ljudi, ki bi se strinjali glede tega, kaj pomeni feminizem. Za nekatere je to separatizem, popolna ločitev moških in žensk, in za take neumnosti nimam posluha. Nekateri moški besedo feminizem sovražijo, ker mislijo, da pomeni nekaj, kar je proti moškim. Zame nikoli ni pomenil tega. Če se zavzemaš za nekaj, to ne pomeni, da se boriš proti diametralnemu nasprotju te stvari. Če zase rečem, da sem feministka, sem torej zakoračila v levji brlog. Eden najponosnejših trenutkov mojega življenja je bil, da so me vrgli iz feministične konference, češ da nisem dovolj dobra feministka. To mi je bilo všeč. Zdi se mi, da je pomembno iti ljudem na živce, postavljati neprijetna vprašanja."

Clari je bila glasbena kariera položena že v zibelko: njen oče Friedrich se je odločil, da bo otrok, kakršnega spola pač bo, izjemen pianist. "Sklenil je, da bo slavna. Menim, da lahko ljudje, ki imajo izjemno močno osebnost, v resnici vplivajo na tok dogodkov že s tem, da živijo. Kako sicer drugače pojasniti fenomen Kanyeja Westa? Nobenega talenta, pa neverjetno zaupanje vase. Tudi Friedrich je verjel vase - in v svojo deklico, ki jo je sklenil oblikovati po svojih predstavah."

Prvi rockzvezdniki
Deklica je torej živela v času, ko se je rojevala kultura zvezdnikov - začel jo je pa prav Škot, lord Byron. "Avtorsko je zaščitil svojo podobo, si lahko mislite? Če si hotel kje uporabiti njegovo miniaturno podobico, si mu moral plačati. V Clarinih mladih letih so se vzpenjali virtuozi: izjemni pianisti, ki pa so bili tudi zelo postavljaški. List se je rad oblačil kot madžarski huzar, čeprav ni znal niti besede madžarsko in nikoli ni bil huzar. Ampak dame so medlele."

In če je oče Friedrich "ustvaril" Claro, pa je ona pozneje na neki način "ustvarila" svojega veliko slavnejšega moža, saj je s svojimi koncerti popularizirala njegovo glasbo. "Za večino ljudi je glasba Roberta Schumanna na papirju mrtva. Redki so tako nadarjeni, da lahko pogledajo notni zaps in zaslišijo glasbo v glavi. Drugi potrebujemo nekoga, da nam jo zaigra: in Clara je Schumannovo glasbo igrala, še preden je izšla; tako je tudi pritegnila zanimanje založnikov."

Za natrpano poln Klub Cankarjevega doma je nekaj notnih zapisov Roberta Schumanna oživil pianist Miha Haas.