Novico o slovesu Neže Maurer so sporočili z občine Škofja Loka, kjer je živela 30 let in bila od leta 2005 tudi častna občanka.

Neža Maurer se je s svojim obsežnim literarnim delom pomembno zapisala v novejšo zgodovino slovenskega leposlovja. Za sabo je pustila izjemen ustvarjalni opus za otroke in odrasle. Najbolj izstopajoča je njena velika pesniška kolekcija Nekaj zelo zelo lepega (2019), ki obsega več kot 20 pesniških zbirk za odrasle in otroke.

V njenem opusu med poezijo za mladino in otroke najdemo naslove, kot so Velik sončen dan, Kostanjev škratek, Beli muc, Bratec Kratekčas in Zajčkova telovadba. Med poezijo za odrasle pa so Ogenj do zadnjega diha, Drevo spoznanja, Od mene k tebi, Metulj na snegu in Igra za življenje. Njena poezija je doživela prevode v angleški, nemški, italijanski, španski, ruski, švedski, poljski, romunski, bolgarski in japonski jezik. Tudi sama je prevajala iz nemščine in slovanskih jezikov.

Kar 450 njenih pesmi je uglasbenih, z njimi so posneli tudi sedem kratkometražnih televizijskih filmov. Več kot 80 njenih otroških iger in oddaj je bilo izvedenih na več radijskih postajah, veliko pesmi so v prevodih objavljali in predvajali na radiih v nekdanji skupni državi.

Neža Maurer se je rodila 22. decembra 1930 v Podvinu pri Polzeli. Po srednji šoli v Celju in Žalcu je obiskovala učiteljišče v Ljubljani. Študirala je na ljubljanski Pedagoški akademiji, po diplomi pa še izredno na ljubljanski Filozofski fakulteti, na kateri je diplomirala iz slavistike. Po študiju je sprva delala kot novinarka, nato je bila prva urednica šolskih oddaj na takratni Televiziji Ljubljana, tehnična in kulturna urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina ter Rodna gruda. Pred upokojitvijo je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje Slovenije, po upokojitvi pa je delovala kot samostojna umetnica na področju literature.

Bila je članica Društva novinarjev, Društva slovenskih pisateljev, Gibanja za kulturo miru in nenasilja ter PEN kluba. Leta 1999 je postala tudi častna občanka Občine Polzela. Za svoje delo je prejela več priznanj, med drugim nagrado Prešernovega sklada, Groharjevo nagrado za življenjsko delo in zlatnik poezije za življenjsko delo. Bila je tudi Slovenka leta 2008.

Njena hči je klovnesa in pisateljica Eva Škofič Maurer, ki je za STA ob 90. rojstnem dnevu svoje matere dejala, da je Neža Maurer "ljudska pesnica" in da so se njene pesmi "dotaknile skoraj vseh nas, ki živimo v Sloveniji". Pesničinemu 90. jubileju v pandemičnem letu 2020 je bil posvečen dogodek. Njena hči je prek vodstev slovenskih gledališč in Združenja dramskih umetnikov Slovenije poslala vabilo igralcem, da izberejo svojo najljubšo njeno pesem in se posnamejo med recitiranjem. Posnetki so bili vključeni v spletni dogodek #90letNežeMaurer, v sklopu katerega so bile recitacije objavljene na strani RTVSLO.si – Kultura na Facebooku.

Ob njeni 90-letnici je izšla tudi literarna biografija V pesmih je moje življenje avtorice Liljane Jarh, ki jo je izdala Založba Pivec. Knjiga ob izboru poezije vključuje tudi številne zapise, spomine in utrinke, ki niso kronološko povezani. "Jezik pesništva se izmenjuje z izrečenimi ali zabeleženimi opisi, spomin, ki je veliko bolj krhek, pomanjkljiv in nezanesljiv, kot bi si hoteli priznati, z literarnim ustvarjanjem. Resničnost barva ozadje, na katerem spomin spreminja doživeto in se razglasi za novega avtorja življenjske izkušnje. Tako postane pripoved le ena od verzij, osebni pogled, ki vpliva na vsebino ter občuteno še enkrat (ne)namerno preoblikuje. Kot naše videnje vedno prevlada nad dejanskim in čas ni sklenjen, opredeljen ali zavezan preverjanju podatkov, so tudi vsebine notranjega sveta prepuščene svobodni kreaciji," je v uvodu zapisala avtorica knjige.

Leta 2022 je vrata odprla obnovljena rojstna hiša Neže Maurer, pri tem pa so sodelovali ministrstvo za kulturo, ministrstvo za kmetijstvo in Občina Polzela. To je delno lesena hiša s predelano črno kuhinjo, pritlična in potisnjena v breg. Po zasnovi sodeč, je najverjetneje nastala v sredini 19. stoletja.

Občina je hišo odkupila kar nekaj let pred tem in jo začela obnavljati. Pesnica je v intervjuju za MMC v letu 2014 dejala, da ji je to všeč. "Moja rojstna hiša je taka majhna bajta, pol je lesene, spodaj je pa iz kamna zidana, ker jo je stari ata sam naredil. Že to mi je všeč, da bo ta hiša ostala. In če že, naj bodo kje moje stvari, sem zelo zato, da bodo tam. Da bom nekako tam ostala, ker imam zelo rada svoj rojstni kraj. Kar me je zelo osrečilo, je tudi to, da so sosedje zelo za to," je povedala.

V intervjuju je razkrila tudi, da je takrat še zmeraj pisala in da je pisala o svojem starem očetu. "Saj ne vem, ali bom napisala do konca, ali mi bo dano še toliko let. Tako je, da kadar imaš neki cilj, potem bi rad živel. Drugače je meni čisto vseeno, če je jutri konec," je dejala. Ob tem je dodala: "Ne bojim se smrti, ker je to čisto naravna stvar."

Pogovori z Nežo Maurer na RTV Slovenija