Skrito sporočilo je naslov romana irskega pisatelja Sebastiana Barryja, ki odstira tančico irske družbe 20. stoletja. Barry je letos na širšem bookerjevem seznamu z romanom Na Kanaanski strani (On Canaan's Side), v založbi Modrijan izdano Skrito sporočilo pa je bilo v igri za to prestižno literarno nagrado pred tremi leti.
Bralec spozna zgodbo zdaj skoraj sto let stare Roseanne McNulty, ki je pred negotovo usodo, saj zapirajo bolnišnico, v kateri je preživela velik del življenja. V času čakanja se redno pogovarja s psihiatrom, na katerega jo veže sicer previden, a zaupljiv odnos. Dnevniški zapisi pa osvetljujejo njeno družino v tridesetih letih prejšnjega stoletja, to je tudi zgodba o zgodovini Irske, polne grozljivih zlorab in omejenosti, a hkrati dežele ljubezni, strasti in zaupanja. Leta 1955 rojeni avtor se znova potrjuje kot avtor, ki skozi neponovljivo, bizarno in nezavidljivo usodo svojih literarnih junakov razkriva pozabljene izseke iz irske zgodovine. Med drugim problematizira podedovane napake, ki so se dogajale znotraj irskih družin, dvomljivo vlogo Katoliške cerkve pri vzpostavljanju nove irske republike, nečloveško ravnanje institucij za mentalno oskrbo ter vprašanja, kot so posilstvo, samomor in izdajstvo. Delo je prevedel Jure Potokar.
Precej pogostejša težava najstnikov, kot se zdi
Založba Miš je izdala dva mladinska romana Uničimo jo! avtorice Kate McCaffrey in Moje vzporedno življenje pisatelja Johana Unengeja. Prvi je odkritosrčna prvoosebna pripoved najstnice, ki s svojo zgodbo ne nagovarja le mladih bralcev, ampak tudi njihove starše in učitelje, saj omogoča vpogled v sodobni fenomen elektronskega nadlegovanja. Kate McCaffre, sicer britanskega rodu, a že od otroških let v Avstraliji živeča avtorica, je zapisala zgodbo o odraščajoči deklici Avalon, ki se z avstralskega podeželja preseli v mesto. Na prejšnji šoli je bila kot kapetanka športne ekipe in odlična učenka priljubljena, v novi šoli pa se vsak poizkus vključitve v družbo spremeni v polom. Vse se še poslabša, ko postane žrtev spletnega nadlegovanja svojih sošolcev, pri tem pa ji ob strani stoji le nekaj manj priljubljenih učencev. Roman je bil leta 2007 izbran za najboljšo mladinsko knjigo zahodne Avstralije in uvrščen med izjemne avstralske knjige pri Children's book Council of Australia. Prevedla ga je Diana Ramšak.
Rasizem in sovraštvo skozi najstnikove oči
Johan Unenge se je v knjigi Moje vzporedno življenje dotaknil problematike rasizma in ksenofobije. Zahtevno tematiko obravnava delno v obliki klasičnega besedila, delno v obliki stripa. Zgodba se dogaja v švedskem kraju Hellevik, kjer vse več prebivalcev sodeluje pri preganjanju priseljencev oziroma beguncev iz Afrike. Drugačen je Mattias, najstnik, ki ne prenese nestrpnosti proti tujcem. Nekega dne mu na vrata potrka ubežnik, ki ga vzame pod streho, čeprav njegov oče po službeni dolžnosti sodeluje pri lovu na begunce. Obenem se Mattias zagleda v sošolko Alvo, ki okrog vratu nosi svastiko. Tudi Unengejevo delo lahko s tem prevodom prvič prebiramo v slovenščini.
Punce, tako je to pri nas
Sarah Delmege skuša v delu Punce, tako je to pri nas!!! (Založba Učila International) olajšati napeta najstniška leta dekletom, ki imajo v teh letih nešteto vprašanj in pogosto nikogar, na katerega bi se upale obrniti. Od delovanja hormonov, aken, krem za sončenje do pritiska najstnikov, zaljubljenosti in žalosti. Pojasnila spremljajo ilustracije Lee Wildish, priročnik pa je v slovenščino prevedel Andrej Hiti Ožinger.