Rdeča nit 9. sezone podkasta Številke so knjige. Tokrat gostimo Julijo Lukovnjak, ki je pri založbi Goga objavila knjigo Svet je senca (Edgarja Kaosa). Gre za žanr fantazije, o kateri je bilo precej govora. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Ravno je izšla druga od predvidenih petih knjig. Najbrž je občutek ob tem precej bližje petki kot dvojki?
Zdaj vas bom presenetila, v bistvu je to zelo antiklimaktičen proces. Traja tako zelo dolgo, da se napetost tako dolgo stopnjuje, da se potem na neki točki ne more več. Ustvarjalni proces je bil tako poln adrenalina, ker smo knjigo naredili v zelo kratkem obdobju in sem lahko odložila vse druge obveznosti ter se res ukvarjala samo s knjigo. To je bilo neko rajsko, sanjsko obdobje, ko sem lahko res samo pisala. Nekaj tednov pred izdajo je šla knjiga v tisk, kjer pa nisem več sodelovala. Takrat sem ta ustvarjalni proces pustila za sabo in se spet začela ukvarjati z vsemi drugimi stvarmi. Moje življenje ni zdaj nič drastično drugačno − vse, kar sem odlagala, je še zmeraj prišlo za menoj. Na koncu je bil skupaj en tak maček, s katerim se na neki način še vedno spoprijemam. Zdaj se ukvarjam z drugimi stvarmi, ki zagotovo niso pisanje, tisti proces ustvarjanja pa je čudovit.

Omenjali ste hitenje v sklepni fazi, razlog je bil, ker ste želeli ujeti dogodek Na meji nevidnega. Kakšne so bile prve izkušnje in odzivi na tej konvenciji?
Tisti, ki so prebrali prvo knjigo, so bili precej navdušeni, saj so kar nekaj časa čakali na nadaljevanje. Knjiga je debela, minilo je še malo časa, tako da je vsi še niso prebrali. Na predstavitvi so bili precej navdušeni. Nisem še prejela tako veliko odzivov, tako da jih nestrpno pričakujem, ampak začetek je bil precej dober.

V Sloveniji je precej bralcev fantazijske literature (pa tudi gledalcev TV-serij), število ustvarjalcev pa je relativno majhno.
Res je, na našem trgu je fantazija slabo zastopana. Na neki način to zase osebno dojemam kot prednost, ker imam manj konkurence, to moram priznati, tako so pričakovanja malo nižja. Ne dobim na primer očitkov, da sem prepisovala kaj od slovenskih avtorjev. Po drugi strani pa je toliko težje, ker imajo tudi uredniki manj izkušenj, manj je prostora na trgu, ljudje v tej industriji se s tem manj ukvarjajo, manj je zanimanja, kako to prodajati, promovirati, na katerih dogodkih oglaševati in kako se povezati z bralci tega žanra.

Lahko pa obrneva prizmo − več konkurence pomeni dobro za žanr, saj pride tudi do vsebinskega napredka, kar ne nazadnje vidimo zadnje desetletje pri kriminalkah.
Tako je, pri kriminalki se to definitivno najbolj pozna. Žanr si je pridobil neko zaupanje pri bralcih. Zdi se mi, da se to lahko zgodi tudi pri fantazijskih knjigah, zdaj tega še ni. Odlični pisci kriminalk so zdaj utrli pot in kriminalka ima ta hip pri nas res cvetoče obdobje.

Omenjena žanra imata morda skupno lastnost predsodka, ki se ruši z vse več kakovostnimi deli. Se ti predsodki rušijo pri fantaziji?
Ja, se rušijo. Večkrat sem opazila, da imajo ljudje predsodek do fantazije, kot da je to nekaj samo za otroke, mlade ali najstnike. Avtorji to skušamo rušiti in prestopati meje. Moja knjiga je specifična, zdi se mi, da je pridobila nekaj zaupanja tudi pri odraslem občinstvu. To je že en tak mikrokorak znotraj dolge poti, ki jo moramo prehoditi. Več bomo pisali, več bomo delali, bolj se bodo ti stereotipi rušili, a to ni stvar, ki se bo zgodila na neki makrosliki, ampak pri samih posameznikih, ki/če bodo dali priložnost fantazijskemu žanru. Vsi bralci tega žanra pa so bili najprej mali poslušalci.

Veliko ste brali tovrstno literaturo, kar vam je predstavljalo svojevrstni semafor (kaj deluje pri bralcih in kaj ne).
Ko sem bila mlajša, nisem bila tako zelo kritična bralka (smeh). Takrat sem bolj požirala fantazijo, našla sem neke elemente, ki me zelo privlačijo, to so bili gotovo zmaji. Če je knjiga imela zmaje, potem sem to knjigo gotovo prebrala. Pozneje, ko sem fantazijsko literaturo brala kot starejša najstnica, sem začela bolj opažati stvari, ki so me zmotile, ki se ponavljajo, so klišejske, niso dobro izvedene ali pa so nerazumljive. Predtem sem dobivala neki občutek, ki ga dajejo fantazijske knjige, to je zelo specifičen občutek, in to je tisto, kar me je najbolj nagovarjalo, da sem potem začela pisati in ga skušala tudi poustvariti, saj se nisem zares mogla ločiti od njega.

Kaj hitro vam je bilo jasno, da boste zgodbo Edgarja Kaosa popisali v petih delih. Ste takoj zgradili vse nastavke, kako naj bi se pripovedni lok vil skozi vseh pet knjig?
Da, ampak ta lok je res zelo približen. Recimo, da vedno za eno knjigo naprej precej točno vem, kaj se bo zgodilo, ampak še zmeraj me recimo pri pisanju neke stvari presenetijo, tako da se to sestavlja v neko večjo sliko, ampak ta ni popolnoma zastavljena naprej, ostaja neko ravnovesje med tem, kar je zastavljeno, in tem, kar ni. Res se rada pustim presenetiti od likov, od samega sveta magije, vedno se zgodijo neke stvari, ki jih pač ne pričakujem. Ravno zato mi je vse skupaj precej zabavno, če bi samo imela neko ciljno točko, do katere je treba priti, potem ne bi bilo več nobenega presenečenja zame. Kot bralka v knjigah vedno čakam ta moment presenečenja in pisanje je pri tem nekaj zelo podobnega. Gotovo morajo ostajati neke stvari, ki jih jaz še sama nisem predvidela.

Ideja o Edgarju Kaosu se vam je porodila pri 11 letih, ko ste imeli neke določene sanje. Se še spomnite vsebine teh sanj?
Konkretno sploh ne, v bistvu se spomnim samo nekega občutka skrivnostnosti in napetosti, predvsem pa tega občutka, ki ti ga lahko dajo samo fantazijske knjige. Spomnim se neke sorodne knjige, ki je bila tako mračna, hkrati pa vseeno tako magična. Se pravi neko vzdušje, ki sem ga skušala podati v svojih knjigah. Spomnim se treh oseb, ki so bile v mojih sanjah, takrat niso bile določene, ampak sem jih razvila v tri glavne like. To sicer niso bile neke lucidne sanje, ki bi mi točno povedale vse, kar se bo zgodilo v vseh petih knjigah.

So bile to enkratne sanje?
Ne, so se pozneje še pojavljale. Če bi se samo enkrat, se mi zdi, da ne bi pustile takega vtisa in šele s tem maltretiranjem sem se odločila, da bom nekaj naredila iz tega.

Glavni junak Edgar Kaos je star 15 let. Sklepam, da ste začeli pisati pri tej starosti?
Tako je, nekako sem začela pisati v prvem letniku gimnazije, ko še nisem zares vedela, kaj sploh želim narediti s tem, potem se mi ji enkrat cel dokument v celoti izbrisal. V tistem trenutku sem imela napisanih od 50 do 100 strani. No, ni bilo take panike, ker tako in tako ne bi prišle v poštev, saj tudi poznejših različic nisem uporabila. Takrat sem začela pisati, nekaj se mi je začelo plesti v glavi. Nekaj sem začela ustvarjati, ampak zelo neresno.

Pri tej literaturi je pomembno, da je ustvarjeni svet prepričljiv, da se drži osnovnih žanrskih pravil, ima neko geografijo in logični smisel. Kako ste se tega lotevali?
Na začetku nisem imela absolutno nobenega teoretskega znanja o tem, jaz sem kar šla pisat. Potem pa sem videla, da se neke stvari pač zapletejo, če v osnovi nimaš zastavljenih nekih elementov sveta. Moraš imeti res specifično definirane, da se potem neke stvari čez nekaj poglavij ne zapletejo. Učila sem se na lastnih napakah, da je treba nekaj tudi definirati in potem sem se učila, kako je treba vzpostaviti magične sisteme, potem je to postalo zelo zanimivo. Ali pa, kako si narediti zemljevide, kako si preračunati neke razdalje. To je postajalo res zanimivo.

Kako pa ste si izmišljali izraze, ki niso vsakdanji in dajejo občutek, da prihajajo iz nekega drugega sveta, vseeno pa na podlagi imena veš, kaj predstavljajo (kaditi pomirjevko, sončni krogi ...)?
Te stvari so res najbolj navduševale, tudi pri fantaziji, recimo serija Njegova temna tvar je to odlično naredila in mislim, da me je tudi nagovorila. Tam sta tudi dva vzporedna svetova, kjer so dejansko nekatere lokacije iste ali pa recimo neki enaki predmeti, ampak se jim reče različno. To mi je bilo vedno tako zelo zanimivo in prepričljivo, tako sem gotovo to uporabila tudi v svoji knjigi. Se pravi, vemo, kaj je ta stvar in kako dela, ampak mogoče pa ni popolnoma ista. Namesto injekcije sem denimo uporabila besedo žilopik, ki je nekaj magičnega. Torej ni popolnoma ista stvar, ampak se uporablja za iste namene kot pri nas, ni pa ista.

Večkrat ste rekli, da želite, da so vaši liki pristni in resnični, hkrati pa želite preprečiti, da bi na vaše delo vplivala pričakovanja drugih. Je vendarle kakšno pričakovanje bralcev prve knjige pristalo v drugi knjigi?
Recimo, da so mi dali neko idejo ali zamisel, ki še nikoli ni bila v moji glavi, pa se mi je zdela briljantna in sem nato to vključila. Zdi se mi, da se mi ni zares zgodilo, ampak če sem večkrat slišala od bralcev neko idejo, ki je pri meni obstajala že latentno, jaz pa o tem nisem zares razmišljala. Slišala sem že, da bi bralci bolj pričakovali, da glavni lik na koncu postane negativec, no ne bom izdala zaključka svoje knjige (smeh). Skratka, imela sem tisti aha trenutek, da sem na neki način to želela narediti in je potem to vplivalo na njegov razvoj v drugi knjigi.

No, ne bova pokvarila zaključka, lahko pa nadaljujem z isto mislijo, ker za glavnega junaka to pravzaprav velja že v prvi knjigi − ni zgolj enodimenzionalno dober ali slab. Ekstremen primer vidimo v Georgeu R. R. Martinu, kjer praktično v celotnem njegovem svetu ni lika, ki bi bil zgolj in samo dober.
To se še bolj pozna pri drugi knjigi, za Edgarja zdaj najbrž že vsi bralci vedo, da je moralno siv lik. To sem v nadaljevanju naredila tudi pri drugih likih, namenoma ali ne, to se je preprosto zgodilo naravno. Ta svet je nekoliko tesnoben, mračen, okoliščine zdaj niso cvetoče. Z vsakim likom se mi zdi, da se začne po naravi dogajati, da njihove slabe lastnosti privrejo na plan, to je nekako tudi bistvo druge knjige. Vsak je lahko antagonist, tudi če ima čisto dobre cilje.

Ko sva pri vplivu drugih, kako pa ste sodelovali z urednico?
Precej podobno, bila sem zelo poslušna, ker se zavedam, da uredniki vedo več o knjigah kakor jaz, to je njihov poklic, tukaj so zato, da mi pomagajo. Jaz sem bila zelo odprta za predloge in pripombe, sploh pri prvi knjigi, ker je bilo to moje prvo delo, kar se je zelo poznalo pri prvem rokopisu. Bolj ali manj sem upoštevala vse predloge, ampak na način, da sem videla v tem smisel. Podobno je bilo pri drugi knjigi, le da je bilo pripomb veliko manj. Bila sem bolj izkušena, imeli sva le drugačno vizijo glede konca, se pravi čisto zadnjega poglavja. Na koncu sva sklenili neki kompromis – oziroma je bilo po moje (smeh).

Sorodna novica "Ni tragike, če knjiga spolzi mimo, dobra knjiga bo obstala"

V rubriki Štafeta vprašanje zastavlja gost prejšnje epizode. Veronika Šoster, ki je prav tako urednica, vas sprašuje: "V katerega od likov ste vpisali največ sebe in s katerim izmed njih bi se najbolje razumeli?"
Najbolje bi se razumela s Florio, drugače pa sem največ sebe vpisala v njo in v Edgarja. Rekla bi, da sta onadva dve moji plati. Recimo, da je Floria tista boljša, Edgar pa slabša.

Počnete veliko zanimivih stvari, študirate filozofijo in primerjalno književnost, delali ste v knjigarnah, tečete ... Koliko in kaj sebe ste dali v svoje like?
Da, ne bom uporabila besedne zveze alter egi, ampak svoje različice. Te se pojavljajo v nekih okoliščinah, recimo v službah in jih vpisujem v posamezne like. V vsakem liku je del mene, povezan je z nekim vidikom življenja. V drugi knjigi sem recimo v Kvinta dala veliko sebe, v svojih službenih izkušnjah in odnosih, kar recimo v prvi knjigi nisem tako dobro naredila. V drugi lik sem dala filozofske razmisleke, v tretjega sem dala svoje čustvene težave (samopodobo), v četrti lik svojo ljubezen do narave in živali, v peti lik pa vso svojo jezo in frustracije in vse, kar hočem narediti ljudem, če bi mi enkrat popustile zavore (smeh).

Rekli ste, da je druga knjiga tesnobnejša. Ali lahko potegnete vzporednice tudi z našim okoljem in družbo (v času pisanja je bilo obdobje pandemije; težavnejši pogoji za osamosvajanje, kot so bili nekoč ...)?
Ja. Ko se zgodi tista deziluzija iz prehoda v najstništvo, ostane neko tesnobno vzdušje, ki nikoli zares ne gre stran. To je neko temeljno čustvo v vseh ljudeh, ta tesnoba, v bistvu celo neka groza, ki jo skušamo na takšne in drugačne načine kontrolirati in ne pokazati. Mogoče, kar se mi zdi na neki način zelo nesmiselno, ker jo absolutno vsi čutimo, ker vsi živimo v istem okolju. Veliko bolj se zavedamo, kaj vse se dogaja, veliko bolj smo vpeti v dogajanje, veliko bolj spremljamo stvari, ki se dogajajo, in vedno težje postavljamo iluzije o svetlih pričakovanjih za prihodnost. To še posebej opažam pri svoji generaciji, nimamo nekih svetlih upanj, da bo kadar koli kar koli boljše. Ravno obratno, kar vidimo s podnebnimi krizami, finančnimi katastrofami ... Ko se premikamo v času najprej, vse vidimo zmeraj temneje. Gotovo je tukaj neka tesnoba, brez katere pač ne gre.

Edgar se zateče v imaginarni svet, v katerem komunicira s svojim zmajem. Kaj je za vas imaginarni svet, kamor se umaknete? Morda narava?
Ja, gotovo narava! Veliko hodim na sprehode, potem je tu še glasba. Čeprav pišem o temačnih svetovih, se mi zdi, da je potem lažje, moja čustva izvirajo iz nekega drugega sveta in jih lahko položim tja in jih tam tudi pustim. Vse skupaj deluje kot neki umik, velikokrat grem spat in je tudi to en tak svet, kjer se potem druge stvari dogajajo (ali pa celo čisto nič).

Knjiga je opremljena z ilustracijami. Kako je potekalo sodelovanje z Majo Poljanc?
Veliko sva sodelovali, konstantno sva bili v stiku. Maja je bila odlična v smislu, da je res začutila utrip knjige in ga dala tudi na papir tako, kot sem si tudi jaz predstavljala stvari. Veliko sva komunicirali, pogosto je na začetku šla v kakšno smer, ki meni ni bila všeč, recimo kakšni detajli, oziroma ni bilo tisto, kar sem si jaz predstavljala, potem sem jih malo preusmerila. Res je bila odprta, res je želela ostati zvesta knjigi in moji viziji, jaz pa sem tudi pri njej začutila talent, vnemo, tako čustvo, ko je ustvarjala stvari. Enkrat je recimo nekaj narisala malo drugače, kot sem si jaz predstavljala, ampak mi je bilo to tako noro všeč − knjiga pa je bila še zmeraj v procesu − da sem spremenila nekaj stavkov, da je stvar, ki jo je ona narisala (šlo je za rastlinjak), postala takšna, kot jo je ona videla, ne kot jaz, ker je pač bil rastlinjak veliko boljši v njeni viziji kot pa v moji.

Ali (in koliko) se obremenjujete z odmevom knjig v javnosti? Ob izdaji prvega dela ste namreč rekli, da ste kar precej in ves čas preverjali število prodanih knjig in podobno.
Imela sem podatke, takrat sem delala v knjigarni, sporočeno mi je bilo tudi število prodanih izvodov na sejmih. Zdaj se s tem sploh več ne obremenjujem, takrat pa res nisem imela pojma, kako trg sploh deluje, kaj je tisto, kar pač odloči, ali bo šla knjiga naprej. Nisem imela pojma, kaj se bo zgodilo, zato sem mislila, da je prodajanost najboljši kazalnik tega, kaj se bo v prihodnosti dogajalo z mano in mojo pisateljsko kariero. Skratka, okrog tega so se res pojavljale neke črne misli, ne ker bi jaz bila obsedena s tem, da bo to neki bestseller, ampak v bistvu samo z vidika, ali bom sploh lahko še pisala naprej, kaj če nihče ne bo kupil, kaj če nihče sploh ne bo videl, da to obstaja, kaj če se samo ustavi vse skupaj?

Približno polovica odraslih prebivalcev Slovenije v enem letu ne prebere niti ene knjige. Zakaj (je torej vredno) brati?
Najprej zaradi tega, ker če vzamete v roke eno knjigo, boste že boljši kot polovica prebivalcev Slovenije (smeh). Knjige ti dajo več perspektiv, vzamejo te iz svojega sveta, iz svoje glave, ker se mi zdi, da smo konstantno v svojih mislih in živimo v nekih mehurčkih, če pa smo z drugimi ljudmi, spremljamo njihovo mišljenje, njihova obzorja, stvari, ki se jim dogajajo, razvijamo neko empatijo, dobivamo neko objektivnost tudi do svojih misli, do svojega življenja in velikokrat potrebujemo perspektivo drugih ljudi. Včasih samo prijatelji niso dovolj, ker so to konstantno isti ljudje, tako da recimo v knjigah lahko zmeraj dobimo druge osebe, ki jih fizično kar tako ne moremo dobiti.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor še o naslednjih temah):
− kakšen odnos ima do številk;
− vzporednice med (otroškimi) pravljicami in fantazijo;
− vloga izobraževanja pri spoznavanju fantazijske literature;
− ali bi se opisala kot potrpežljiva in vztrajna;
− kdaj in komu je pokazala prve osnutke besedila;
− kako je izbirala imena za svoje junake;
− kršenje pravil žanra;
− koliko odziva bralcev prejme;
− vzporednice s Harryjem Potterjem;
− katere serije in knjige z zmaji ima rada;
− kaj ji je najbolj všeč pri Tolkienu;
− ali bi ustvarjala risoromane;
− kaj pomeni "neuspeh knjige";
− #PohvalaNaDan .