Rdeča nit 9. sezone podkasta Številke so knjige. Tokrat gostimo Veroniko Šoster, ki je velika zaljubljenka v knjige, saj se z njimi ukvarja na več ravneh. Razgovorila se je o urednikovanju na LUD Literatura, pisanju kritik in vodenju knjižnega kluba. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Kakšno je razmerje med uredniki in urednicami v slovenski knjižni krajini?
To je trenutno kar uravnoteženo področje, sicer ne gledam toliko na spol, ampak na to, kdo svoje delo dobro opravlja, kdo se trudi biti dober urednik ali urednica. To je tista stvar, ki je pomembna, da imamo neko lepo uredniško pokrajino, kjer lahko tudi sodelujemo, si kaj povemo, se srečujemo in izmenjujemo izkušnje. To je pomembnejše kot pa spolna zaznamovanost ali kar koli drugega.

Sorodna novica Branje knjig je osnova izobraženega, radovednega in empatičnega človeka

Kakšna je uredniška pokrajina v Sloveniji?
Kakor si jo narediš, odvisno od značaja posameznega človeka. Jaz sem znana po tem, da sem zelo rada v družbi, se zelo rada ukvarjam z ljudmi, sem družabna in ekstrovertirana, kar je na kulturnem področju precej redko. Zadnje čase opažam, da je veliko ljudi, ki imajo radi mir, jaz pa delam s knjigami, da bi prišle do ljudi. Na uredniških področjih iščem družbo, stike in nasvete tistih, ki imajo več izkušenj. Zelo sem vesela, ko dobim kakšen dober nasvet, namig ali pa se na splošno pogovarjamo o delu in knjigah.

Nekateri avtorji so bolj introvertirani. Kako poteka sodelovanje z njimi?
Pri uredniškem delu gre za delo z ljudmi, v prvi vrsti seveda tudi z besedilom, ampak za besedami stoji neki človek. Prav zato je pomembna osebna povezava, da lahko z veliko ljudmi zelo korektno sodeluješ, odvisno je tudi od tega, na kakšen način se z njimi povežeš. Pri vsakem skušaš poiskati neke stvari, ki so mu všeč ali ne, nato pa se poskušaš prilagoditi. Z nekaterimi sem se krasno ujela, v zelo kratkem času smo spletli prijateljstva in komaj čakam, da uredim njihovo naslednjo knjigo. S kakšnim avtorjem si seveda nisi tako blizu in te združuje knjiga, kar je tudi čisto v redu. Za vsakega se potrudim narediti najboljšo možno knjigo, ampak vedno je človeški dejavnik, zaradi nekaterih stvar se boš z nekom povezal hitreje in močneje, kot pa z drugimi.

Ko sva pri odprtosti, kako je ta pomembna tudi na koncu delovnega procesa, ko je knjiga stiskana, pa jo je treba še spraviti do bralcev? Je pri tem pomembno, ali je avtor bolj zaprte ali odprte narave?
Vedno se hecam, da smo imeli smrt avtorja, ampak je avtor zdaj oživel in je spet pomemben (smeh). Mogoče gre včasih pri povezavi z avtorji celo za neki kult osebnosti, kar mi osebno ni všeč, vseeno je knjiga tista stvar, ki mora govoriti namesto avtorja, knjiga je tisto, za kar smo se trudili. Se pravi, če nekdo dobi pozornost samo zato, ker je neka osebnost, se mi to ne zdi v redu, ampak obstajajo PR-službe in drugi vzvodi, da se knjige spravijo do bralcev. Vedno obstaja trud, da se ustvari krog ljudi, ki pozna tvojo založbo ali tvojo zbirko. Sama urejan Prišleke, ki so prepoznavni že od prejšnjih urednikov, sploh od Andreja Hočevarja, ki jo je urejal pred mano. Trudim se slediti filozofiji te zbirke, da ljudje vedo, kaj bodo dobili v roke, ko primejo knjigo iz te zbirke. Tudi po vizualni plati je zelo pomembno, da imamo res dobrega oblikovalca, nagrajenega Zorana Pungerčarja. To je celosten proces, ki podpira avtorja, potem pa je od vsakega avtorja odvisno, na kakšen način bo k temu pristopil. Nekateri se zelo pač umaknejo, nekateri radi nastopajo, nekateri imajo radi intervjuje, nekateri so bolj prisotni že na splošno (recimo na družabnih omrežjih), nekateri pa ne. Sama ne verjamem v siljenje za vsako ceno, dobra knjiga bo sčasoma že prišla do bralcev.

Kdaj ste vedeli, da boste postali urednica?
To se je zgodilo zelo spontano. Že nekaj let sem pisala kritike, ko sem dobila ponudbo za urednikovanje, tega nisem nikoli pričakovala. Zelo rada pišem kritike, to mi je res v zelo veliko veselje, pri tem uživam in se res ne omejujem. Pišem o vsem mogočem, to mi je strast, zato nisem iskala drugega področja, saj že kritika združuje ogromno stvari, ki jih zasledujem: se pravi branje knjig, ljubezen do knjig, analiza, poglobljenost in potem tudi lastno izražanje, ker je kritika polliterarno besedilo. Se pravi, nekaj je teorije, nekaj pa tudi čisto lastnega sloga, kjer lahko pokažeš sebe in poskušaš speljati zadevo v neko svojo zgodbo. Ko sem dobila ponudbo pri LUD Literaturi, sem bil šokirana in navdušena, nato sem sprejela ta izziv in se vrgla v to. Dokler ne začneš, ne veš točno, kaj je kaj. Zanima me živa literatura, neko soustvarjanje in kot kritik včasih postaneš pri kakšni knjigi malo zafrustriran, ker vidiš, da bi se dalo še izboljšati. Kot urednik se ti odprejo ravno te možnosti, da lahko narediš kakšen premik, preden gre knjiga v tisk. Ko kritik dobi končano knjigo, je že v končni obliki. Ta poklica se mi zanimivo dopolnjujeta.

Ko kot bralka dobite v roko drugo knjig, začutite vzgib, da bi knjigo uredili drugače, da bi izkoristila ves svoj potencial?
To se včasih zgodi, da res vidiš potencial, zanima te, česa bi bil avtor še sposoben, če bi knjigo zapeljala v neko drugo smer ali pa če bi imel več časa. Zelo rada spremljam mlade, rada imam prvence, vedno sem pozorna na nove glasove, kakšno snov ponujajo vsi ti ljudje, ki začenjajo svojo pot. Gre za tako posebno snov, ki žari čisto drugače, včasih je kaj zelo novega in neverjetnega, zato sem zelo pozorna na prvence.

So avtorji pri prvencih bolj dovzetni za uredniške predloge posegov?
To je zelo odvisno od osebe do osebe. Res je, da so avtorji, ki bodo izdali prvo knjigo, bolj dovzetni za popravke, sploh recimo pri poeziji (vrstni red pesmi, katero pesem vključiti in katero ne, na kakšen način zgraditi zgodbo, da bo celostna, ker včasih nimajo vedno distance do dela). To je zelo odvisno od značaja avtorja. No, včasih se nekateri kar upirajo in potem trikrat rečem, naj mogoče prespijo. Ko enkrat začnem urejati, rada brišem besedilo, saj vidiš, da nekatere stvari v tem primeru lepše tečejo ali pa je neki odstavek zelo nepotreben in samo ustavlja zgodbo ali pa ne ponudi nečesa novega. Jaz vse to začnem izčiščevati, ker se mi vseeno zdi to prav. V poeziji poskušaš povedati tisto, kar res želiš povedati, potem obstaja neka tendenca, da bi se malo pobrisalo, eni se temu upirajo, drugi ne. Moje prvo urednikovanje je bilo z Esadom Babačićem in zbirko kratkih pesmi. Takrat sem bila res še zelo prestrašena. Na rokopis, ki sem si ga natisnila, sem označila majhne črtice, s tem sem označila pesmi, ki naj ne bi sodile v zbirko. Esad me je na sestanku vprašal, kaj pomenijo črtice, odvrnila sem, da ta pesem ne sodi zraven, pa je vzel kemični svinčnik in prečrtal celo pesem (smeh).

Sorodna novica Glavni argument pri pregonu dopinga je medicinski vidik

V rubriki Štafeta vam je sorodno vprašanje zastavil gost prejšnje epizode, Luc Zalokar pravi, da mu je 'precej uveljavljena slovenska pisateljica zaupala, da ima z urednikom neuraden dogovor, da mu odgovori šele po dveh urah, kadar pokritizira njeno pisanje. Kako vi pristopate h krotitvi avtorskih egov? Se vam je že kdaj zgodilo, da ste odstopili od projekta, ker z avtorjem nikakor nisi mogla najti skupnega jezika?'
Na srečo nimam slabih izkušenj, ampak seveda se zgodi, da se kdaj s kom ne ujameš, tudi zavrneš kakšen rokopis koga uveljavljenega, ampak vsi smo ljudje in se lahko dogovorimo in razumemo, včasih je potem mogoče čisto lepo sodelovati. Nisem pa imela nobene takšne res kritične izkušnje.

Najbrž je ključno to, da kritika ni napad na avtorjevo osebnost, ampak pristna želja izboljšati besedilo?
Ko avtorji nekaj časa ustvarjajo na tem področju, jim je to v bistvu samo pomoč oziroma dragocen uvid. Seveda ima vsak običajno svoje prve bralce, ki so bolj 'amaterski', ampak to ni enako branje, kot je branje urednika, ki je strokovno, profesionalno in ima za seboj kilometrino oziroma toliko prebranih knjig, ima res kritičen pogled in je res popolnoma v besedilu, predvsem pa ga lahko samo še izboljša. Seveda se lahko pojavlja več težav ali nevralgičnih točk prej, se pravi, še preden je knjiga izbrana. Rokopisi so popolnoma druga kategorija, kjer se lahko dogajajo kakšne nestrpnosti, ker morajo avtorji čakati, da urednik pride do rokopisa, urednik pač že sproti ureja knjige, ki jih ima v rednem programu. Včasih je kaj nedorečenega, samo poslano v prvi pregled, včasih malo obležijo v predalu, na splošno malo 'štrika' komunikacija, ker nekateri avtorji popolnoma točno ne razumejo načina delovanja ... A tega je več pri rokopisih, na tem koraku je treba malo več potrpežljivosti. A konec koncev ustvarjamo knjige, ki so čudovita stvar, tu res ni nekih groznih egov, ki bi napadali ali grozili urednikom.

Sorodna novica "Papir veliko lažje sprejme spontani splav kot pa ljudje"

Povabil sem vas tudi z namenom, da lahko malce bližje predstavimo proces dela pri eni knjigi, ki je bila v tej sezoni že predstavljena. Kako je potekalo ustvarjanje Materinske knjižice Katje Gorečan?
Katjo spremljam že ves čas, prebrala sem obe njeni prejšnji knjigi, všeč mi je njen poetični način pisanja, res je krasen in me navdušuje. Ko sem dobila njen e-mail, da mi pošilja osnutek rokopisa, sem bila takoj zelo navdušena, rekla sem si, da moram to res hitro prebrati, ker bi zelo rada delala z njo. Zdelo se mi je, da bi se lahko ujeli na neki poetični ravni. Ko sem prebrala osnutek, me je tema zelo pretresla, takoj sem nekako prepoznala, da je tema spontanega splava pomembna. Potem sva se res začeli pogovarjati o delu, nekako se je začelo odpirati in potem sem jo spodbujala, da napiše še več, ker se mi je zdelo, da je za tem besedilom, ki sem ga dobila, zadaj še ogromno nekih stvari, ki bi se jih lahko še bolj razdelale. Nekajkrat sem jo spodbudila, da mogoče razširi kakšno poglavje in potem sva delali na tem, se pravi od stavka do stavka, medtem si je pripovedovalca (nerojenega otroka) izbrala že prej. Potem sem spremljala, da ostaja uravnotežena linija, se pravi tega otroškega pogleda naivnega in pa nekih mogoče recimo 'hladnih' ali pa bolj strokovnih stvari v zvezi s spontanim splavom, da je obstajalo ravnovesje.

Knjiga je bila izbrana med polfinaliste za kresnika. So vam bolj pomembne strokovne nagrade ali prodajnost oziroma branost?
Idealno, če je oboje (smeh). Najbolj sem vesela, če je knjiga uspešna na obeh področjih, se pravi, da jo bralstvo lepo sprejme, prav tako pa nagradi strokovna javnost. Nagrade so zelo odvisne od ogromnega števila okoliščin, včasih gre kakšna knjiga mimo, pa to ne bi bilo treba, včasih pa se pojavi kakšna med nagradami, ki mogoče tudi ni tako prelomna, kot se zdi v nekem trenutku. Ni neke tragike, če kakšna knjiga kdaj spolzi mimo, vedno pravim, da so knjige za večnost, če delaš dobro knjigo, bo obstala in ne bo izginila. Avtorji so včasih pri prvencih zelo nestrpni, zanima jih, kdaj bo izšla knjiga, kdaj bodo imeli intervjuje, jaz pa vedno rečem 'počasi, še imamo čas, knjiga bo zdaj najprej v tiskarni, potem bo šla počasi po knjigarnah in knjižnicah'. Potem ugotovijo, da knjige živijo dolgo življenje. Ni treba loviti zelo hitrih stvari, ni se treba prilagajati tempu današnjega hitrega življenja. Vsi malo jamrajo, kako je nemogoče slediti vsemu, knjiga te lahko počaka, če je knjiga dobro napisana, ostane aktualna, kar vidimo pri klasikah. Vmes so minila stoletja, pa nam še vedno dajejo veliko. Če se počaka leto ali dve, se jo še vedno da predstaviti bralcem in oživiti. Knjige imajo svoja zanimiva in dolga življenja, ki me zelo navdušujejo.

Ste tudi kritičarka, večkrat ste poudarili, da se polje kritike pri nas krči.
To predvsem leti na tiskane medije, izgublja se prostor v obstoječi periodiki in v časopisih. To je seveda povezano z novinarskim poklicem, kritiki so del tega sistema in so ujeti v ta isti sistem, ki je kar neizprosen. Zdi se mi, da je manj prostora, da je kritika manj vidna, ampak obenem pa se v zadnjih letih zelo lepo znajde na spletu, ljudje so se tega navadili, lahko delijo te vsebine, jih berejo tudi na telefonih, na ta način doseže več bralcev kot recimo v tisku. Mogoče se spreminja okolje, res pa je, da je na splošno odnos širše družbe do kritike ves čas polarizirajoč. Izraz kritika mi ni zelo blizu, ker obstaja negativna konotacija. Vedno moraš biti pozitiven in pisati tudi o dobrih stvareh, ne le o slabih. Se pravi, gre za poglobljeno besedilo o knjigi, ki ga napiše nekdo s tako strastjo, da se je približal knjigi, da bi jo predstavil, razgalil in in jo razkopal, tam našel tudi vse te biserčke. Recenzija je malo tuja beseda, ampak osebno mi je bližje, ker poudarja, da analiziraš in nisi tam samo zato, da pokritiziraš na slab način. Negativna konotacija me zelo moti, zato je morda nekaj predsodkov pri ljudeh, ki niso dnevno v stiku s kritiko in menijo, da gre za besedilo, ki raztrga in samo čaka, da se bodo izpostavile slabe stvari.

S knjigami in njeno popularizacijo ste povezani še na en način, vodite namreč knjižni klub, na katerem z bralci debatirate o knjigah.
Bralni klubi so v zadnjem času (mogoče po epidemiji, ko smo bili malo bolj sami) pri nas zelo zrasli in se začeli razvijati. To se mi zdi super, ker podpiram druženje ljudi in govorjenje o knjigah. Imam res krasno skupino, to je priložnost, da lahko govoriš o neki knjigi, ki si jo prebral, in to počneš z ljudmi, ki so jo tudi prebrali. To je izkušnja, ki jo redko doživiš. Vodim bralni klub žanrske literature, ukvarjamo se z različnimi žanri, od vesterna do grozljivke, srhljivke, kriminalk, detektivk, noirja, znanstvene fantastike in debatiramo. V klubu nas je približno 14, dobivamo se mesečno in si izmenjujemo svoje domislice in mnenja. Ljudje prinesejo zapiske, brskamo po knjigah in se nad tem navdušujemo. Ustvarila se je res zelo lepa skupina, kjer se lahko mnenja povedo naglas in ni nikogar strah ali pa bi se mu zdelo, da ne more povedati svoje interpretacije.

Ali pa da razmišlja narobe?
Tako je. Včasih pride do čisto divjih, zanimivih in nepričakovanih interpretacij. Včasih kakšno knjigo preberem večkrat, nato pa me prav šokira in navduši, da literatura ponuja ogromno stvari, vedno lahko še kaj odkriješ in se zamisliš. Bralni klub je res ena taka priložnost, da ob neki knjigi skupaj pridejo ljudje in nato o njej razmišljajo kot skupnost.

Ob koncu pa še isto zadnje vprašanje − zakaj brati?
To je zelo težko vprašanje. Vsi, ki radi beremo, bomo vedno povedali, da je super brati, ampak za nekoga, ki se ne ukvarja s tem profesionalno, je to pač hobi. Ne mislim, da bi morali čisto vsi brati, naj se to sliši bogokletno ali ne. To je način preživljanja prostega časa, če ljudem to ne ustreza, naj raje gledajo filme ali serije, naj vrtnarijo, izvajajo jogo ... Tudi sama ne počnem stvari, ki mi ne ustrezajo. Je pa seveda zelo krasno, če ljudje berejo in se odločijo za knjigo, ker se mi zdi, da te odpira umno, knjige zelo širijo načine razmišljanja in empatijo. Ko se vživiš v te like, spodbujajo tudi domišljijo, ki včasih pri odraslih kar malo zaspi. Če kdo ne bere, to pomeni, da še ni našel prave zgodbe, prave knjige zase. To področje je res ogromno, od fikcije do nefikcije, celo človeštvo je zajeto v knjigah, vsi naši odnosi, vse travme, vse težave, vsa veselja. Krasno je, če ljudje premagajo ta strah, da česa ne bodo razumeli pravilno, ker ni napačnih in pravih odgovorov, ampak je samo literatura.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Odnos do številk.
− Branju in razumevanju poezije.
− Vloga izobraževalnega sistema pri razumevanju in popularizaciji knjig.
− Urejanje knjige Triger, ki jo je napisal Davorin Lenko.
− Ali uporablja bralnike.
− #PohvalaNaDan