V podkastu Številke ob kulturnem prazniku gostimo Aljošo Harlamova, ki se s kulturo srečuje na različnih korakih. S knjigo ga tako povezujemo kot pisatelja, literarnega kritika, selektorja in urednika. Vabljeni k branju povzetka pogovora in poslušanju celotnega pogovora.

Ste urednik na Cankarjevi založbi, do tja vas je peljala dolga pot.
Zavestno sem se odločil za študij slovenistike. Zanimalo me je veliko stvari, od psihologije, sociologije do biologije. Hotel sem študirati nekaj, kar bi pokrilo čim več mojih zanimanj in odgovor sem našel v literaturi. Kot urednik se srečujem z najširšimi področji človekovega obstajanja. Kot urednika me mora zanimati vse. Težko delam knjigo s Sašem Dolencem, če me fizika prav nič ne zanima. Priznam, v vlogi urednika od Genov do zvezd je bilo treba veliko raziskovati in preverjati. S knjigami se marsičesa naučiš. Pri uredniškem delu mi je najbolj všeč prav ta dinamika. Vedno se česa (na)učiš, vedno delaš z zanimivimi ljudmi. Želim si, da ljudje berejo knjige. Avtor mora zapletene stvari razložiti meni kot "pragu neumnosti". Če bom jaz to razumel, potem verjamem, da bo to razumel tudi drug bralec.

Kakšen je proces ustvarjanja knjig? Kakšen je odnos med avtorjem in urednikom?
Slovenski sistem je malce poseben, zato bom previden. Problem v našem sistemu je, da je preveč poudarka na avtorju. Kulturno smo se razvili, da poudarjamo avtorstvo, ki ima neko posebno avro. Nekateri avtorji še danes govorijo, da jih nagovarjajo muze, morajo imeti navdih, zraven pijejo rdeče vino in ustvarjajo v popolnem miru. Avtor je neki videc, ki bo popeljal slovensko družbo iz težav. Vse lepo in prav, a to se pri delanju knjige neha. To je delo! V tujini so zelo vajeni, da je urednik prisoten na vseh stopnjah delanje knjige. Urednik ti lahko pove, da kak lik ni dobro sestavljen, ni dobro motiviran, v zgodbi manjka napetosti, da je prizor nesmiseln ... Urednik tudi slogovno posega v knjigo, na koncu pa vse do tega, da avtorju svetujemo, kako naj se knjiga plasira, kako naj se obnaša v stiku z mediji. Kot urednik bi rad vse to počel.

Če se avtor po eni strani obnaša, da je "izbranec", na drugi strani pa dobi takega urednika, ki ste ga ravno opisali, potem trpi ego.
Seveda, včasih trpi avtorjev ego, včasih pa urednikov (smeh). Urednik seveda nima vedno prav. Treba je najti ravnotežje in komunikacijo z avtorjem. Z vsakim avtorjem sem pripravljen delati knjigo. Če avtor noče popraviti stvari, za katere menim, da so nujne, on pa misli, da preveč posegam v njegovo delo, potem naslednjič ne bova sodelovala. Prepir je lahko zelo ustvarjalen, tudi avtorju pomaga, da premisli o svojih postavkah. Četudi me zavrne, vidim, da je razmislil o tem in da zna argumentirati, znal se bo odzvati na kritike. Nekoč sem avtorja večkrat opozoril na lik, da ni dobro sestavljen, da imajo nekateri prizori precej dvojen pomen in da bi bilo to treba popraviti. Avtor se ni strinjal, nato pa so mu trije literarni kritiki očitali ravno to. To sem pričakoval, saj sem deset let delal kot literarni kritik in vem, kako razmišljajo.

Omenili ste Saša Dolenca in knjigo Od genov do zvezd. Kako je z urednikovanjem take knjige, ki je bila v resnici po posameznih kosih sestavljena že prej?
Knjiga je vseeno nekaj drugega. Če so besedila že objavljena, vseeno želim, da se z njimi še vedno dela. Kot nevtralni bralec, ki mi naravoslovje ne predstavlja prvega zanimanja, vidim določene stvari, ki jih on ni videl. Imela sva nekaj popravkov, predlagal sem mu, kaj lahko dopiše. V knjigi je treba skrbeti za konsistenco, da so poglavja približno enako dolga. Seveda so odstopanja, o vsaki temi se ne da enako zanimivo pisati, določene stvari pa potrebujejo konsistenco. In res sva določene stvari posodobila, nekatere pa lokalizirala. Pri nekaterih temah sem namreč ugotovil, da so povezane s Slovenijo, in mu predlagal, da doda kakšen odstavek in stvar umesti v naš kraj. Knjiga je nekaj, kar je narejeno za dalj časa. Morda mislimo, da blogi in različni zapisi preživijo presojo časa, a ni tako. Način branja novinarskega članka, bloga, način poslušanja podkastov je vezan na trenutek in čas. Redko je to nekaj, kar boš poslušal čez 5, 6 let. Knjiga pa je namenjena temu, da se to kupi, ob tem odrašča in morda prenese otrokom.

Literaturo ste spoznali v različnih vlogah. Tudi sami ste napisali knjigo, bili ste literarni kritik, za svoje delo ste prejeli tudi Stritarjevo nagrado.
Strokovni bralec pri branju literature opazuje sebe. To je višja raven branja, kjer bereš samega sebe, medtem ko bereš. Na neki ravni me zanima zgodba, kam me bo peljala, ali me je ob grozljivih prizorih strah, ali ob ljubezenskih čutim metuljčke, ali me v kriminalki zanima, kdo je morilec ... Preučujem svoj odziv na knjigo. Kaj me je potegnilo v branje? Tako branje je naporno, na neki način uničuješ primarno veselje do branja, nikoli več ne moreš brati le na prvi ravni. Kot kritik sem bil vedno vljuden, treba je paziti, kako pišeš in argumentiraš. Pogosto sem bil označen kot kritik, ki mi nič ni všeč. S tem se strinjam (smeh). Stvari so mi sicer všeč, a vedno najdem stvari, ki se jih da narediti bolje. Nikoli nisem tako navdušen, da bi rekel: "To je popolno." K popolnosti samo stremimo. Tako delujem tudi v drugih sferah. Negativne stvari sem vedno izpostavljal, a sem bil vljuden. To sem počel na nevsiljiv, nepokroviteljski in nearoganten način. Zaradi tega sem si pridobil neko spoštovanje med avtorji, zato tudi zdaj lahko z njimi delam.

Kaj vpliva na vrednost knjige? Na eni strani imamo kritike in literarne nagrade, na drugi pa prodajo.
S prodajo je kar hudič, Cankarjeva založba dela zahtevnejše leposlovje. Zbirke kratkih zgodb niso tako sprejete kot romani. Prodaja v resnici težko kar koli pove. Prodaja knjig je pri nas preprosto premalo razvita. V Sloveniji veliko ljudi sploh ne bere, precej pa jih sicer bere, a knjig ne kupuje. Prodaja tako ne more biti kazalec. Lahko pa vzamemo oceno, kako se knjiga prime med bralci. Sam bi rad delal knjige, ki so kakovostne in se tudi primejo med bralci. Živimo v kulturi, kjer si predstavljamo, da se to izključuje. Nekaj, kar je kakovostno, naj bi hkrati tudi dolgočasilo "povprečnega" bralca. A mislim, da to ni nujno. Določene knjige so slogovno zahtevne, zahtevajo kilometrino branja, so prepletene z zgodovino literature ali umetnosti, da jih je težko videti kot nekaj, kar bi se lahko prijelo med bralci. Obstajajo pa knjige, ki imajo izjemne zgodbe in so dobro napisane. Tak primer je Drago Jančar, ki dobiva kresnike (kritiška srenja ga prepoznava kot avtorja najboljših romanov), hkrati pa je tudi izjemno bran.

Sorodna novica Tadej Golob: Umor je v teh geografskih širinah zelo osebna, intimna zadeva

Kaj je torej še dober kazalnik?
Pomembna so tudi družbena omrežja. Knjige, ki se tam pogosto pojavljajo, so se res dotaknile bralcev. Slovenci zelo neradi kar koli pohvalimo, vsi gredo na družbena omrežja in rečejo: "O moj Bog, nekaj groznega se je zgodilo." Opazil sem obratne poskuse, kot je ne nazadnje akcija #PohvalaNaDan. Zaradi Borisa Kobala in ministra je bila zadnje dni kultura v medijih prisotna bolj, kot je ob prazniku. Pa še to so bile večinoma zgodbe z negativno konotacijo. Ko pa vidiš, da se širijo dobre besede o knjigah, je to zato še toliko vrednejše. Premalo pohvalimo. Razočarajo me avtorji, ker na literarnih večerih, če bo neki slovenski pisatelj predstavljal roman, med občinstvom ne bo njegovih kolegov. Enako velja za družbena omrežja, kjer slovenski avtorji priporočajo knjige tujih avtorjev, redko pa pohvalijo slovenske kolege. V kulturi imamo probleme. Zelo sem vesel uspeha Tadeja Goloba in njegovih kriminalk, ki izhajajo v založbi Goga. Če dobimo slovenski žanr, če bodo bralci začeli brati slovenski žanr, bodo laže posegali po drugih temah, razbijal pa se bo tudi mit, da so slovenske knjige nujno dolgočasno in napisane za nekaj literarnih kritikov.

Nisva omenila še enega vidika manjše prodaje knjig. To pa je njihova cena, ki ni majhna, hkrati pa smo še v dobi spleta in "miselnosti zastonjkarstva".
Knjige so pri nas kar drage. To je širša problematika, problem je kompleksen in obstojen. Zakaj so knjige drage? Ker se ne prodajajo. Zakaj se ne prodajajo? Ker so drage. To bi bilo treba na neki način razbiti. Če založba natisne 500 izvodov neke knjige in od tega proda polovico naklade, se seveda od tega ne da živeti. V ceni moraš pridobiti nekaj, kar pokrije tisk in ostale stroške izdaje. Knjige bi se morale v nekaterih založbah poceniti. Izhajam iz proletarskega okolja, moja mama je bila gospodinja, oče avtomehanik. Kot otrok si nismo mogli privoščiti knjig. To smo počeli redko, v otroštvu nisem imel veliko knjig. Vsaka, ki sem jo dobil za rojstni dan, mi je bila izjemno dragocena. Ko sem začel hoditi v srednjo šolo in opravljati počitniško delo, sem začel kupovati knjige. Danes imam kar bogato knjižnico. Problem pa je tudi zastonjkarska kultura. Staršem ni problem dati denar za drago otroško knjigo. Otrokom pač nudimo vse. Jim pa je teže kupiti knjigo zase. Premalo se ceni intelektualno delo, vložek založbe, lektorja in vse, kar je potrebno, da nastane dobra knjiga.

Za to pa je potrebna tudi bralna kultura.
Zadnja raziskava Knjiga in bralci dokazuje zelo žalostne številke. Najbolj žalosten je delež bralcev ‒ 42 odstotkov anketiranih namreč v zadnjih 12 mesecih ni prebralo nobene knjige. To je skrb vzbujajoč trend. To pomeni, da je 58 odstotkov ljudi prebralo vsaj eno knjigo, medtem ko v ZDA ta odstotek znaša kar 76. Samo Rugelj je nekoč pametno povzel neko raziskavo: Filmi, ki so nominirani za oskarje, veljajo za kakovostnejše filme znotraj hollywoodske produkcije. Ti filmi v ZDA dosežejo nepredstavljivo večji odstotek gledalcev kot v Sloveniji. Pri nas so na vrhu risanke, Mr. Beani in ostali lahkotni filmi. Tu se razlikujemo. Premalo ljudi konzumira zahtevnejšo literaturo, zahtevnejšo filmsko produkcije in podobno vsebino. Treba je pošteno povedati, da so nekatere kulturne vsebine pri nas dražje kot v tujini. Premalo si prizadevamo, da bi bile knjige dostopnejše širši publiki.

Kaj torej storiti?
Če bi delali raziskavo, bi ta pokazala, da imajo pri nas ljudje kulturo za neko sprostitev, češ, ne bom razmišljal, potrebujem film za sprostitev. To je napačno. Pri najslabših knjigah in najslabših filmih je treba najbolj razmišljati. To je osnovni problem. S tem bi se morali spopasti kot družba. Tu ne pomaga podpisovanje listin, treba je zastaviti celostno strategijo, ki bo zajela tako šolski in univerzitetni sistem, vplivneže, knjižnice ... Država bo morala izkašljati neka sredstva in nekaj narediti, če nočemo postati družba, ki ne bo cenila znanja in bomo cenili samo uspeh. To dvoje ni isto. Danes lahko uspeš brez znanja, izobrazbe in knjig. Brez njih lahko živiš in uspeš. Današnja družba je znana po svoji neenakosti, po svojih problemih, zatiskanju oči pred okolijsko problematiko, nekateri celo menijo, da Zemlja ni okrogla. Knjige so neki začetek, osnovna radovednost mladih, ki pelje v odraslo življenje. Raziskave kažejo, da je branje na spletu plitko branje, tudi branje e-knjig ni enako. Branje knjig je osnova izobraženega, radovednega in empatičnega človeka. Odločiti se moramo, kakšna družba želimo postati.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Aljoša Harlamov obudi čas na pisanje svojega romana, kako je bil ta sprejet, kako v enem letu kot urednik dela pri 15 knjigah, koliko knjig prebere, o sanjah ...