"Možgani nam ne morejo povedati ničesar posebnega o tem, kaj bomo ustvarjali, kakšna osebnost smo, kakšne ideje in fantazme imamo, kako deluje nezavedno ... Nevroznanost potrebuje druge partnerje. Bati se moramo zapiranja disciplin v ozke predale," meni Saleclova, ki je v podcastu Številke predstavila omenjeno knjigo.

Zasnova je bila postavljena interdisciplinarno
Gre za pionirsko delo na področju prava, kriminologije in nevroznanosti. Filozofinja in sociologinja je razložila: "Na inštitutu za kriminologijo smo imeli v sodelovanju s profesorjem Zvezdanom Pirtovškom z nevrološke klinike triletno raziskavo. Sama raziskava je bila tako interdisciplinarna. Odločili smo se za prerez stanja v svetu, saj disciplina nevropravo pri nas še ni tako poznana. To je uvod v spoznavanje situacije. Predpostavljam, da bo prišla prav številnim ljudem, ki delajo v pravosodju, da bodo morda v prihodnje več uporabljali nevroznanost. Morda bomo v študijskem procesu na pravni fakulteti več izvedeli v prihodnosti."

Razmišljanje o svobodni volji se ni spremenilo
Osnovno vprašanje v knjigi se vrti okoli svobodne volje. Obstaja namreč že nekaj pravnih primerov, ko so obsojencem zmanjšali zaporne kazni, ker so ugotovili, da so zločin storili zaradi sprememb v možganih (npr. zaradi tumorja). A Saleclova opozarja: "To ni spremenilo pravnega razmišljanja o svobodni volji. Ko so se postavljale prve raziskave na področju svobodne volje, so odprle vprašanje, ali bo moralo pravo radikalno premisliti o vprašanju svobodne volje. Zelo hitro so sledile debate, da posameznik morda dejansko ne ve, da se njegovi možgani aktivirajo, še preden se racionalno odloči, da bo nekaj naredil. A posameznik lahko tega še vedno ne naredi. Še vedno obstaja neki svobodni 'ne'. Ne obstaja le svobodni 'da'. Pozneje je v pravu diskusija o svobodni volji ostala v istih tirnicah. Svobodna volja je neka nujna fantazma, ki jo je pod vprašaj postavljala že psihoanaliza."

Obstaja veliko nevarnosti
Uporaba nevroznanosti na sodiščih je v porastu predvsem v ZDA. "Nevroznanost je postala zelo želena disciplina. V ZDA je izjemno finančno podprta, medijsko je zelo odmevna. Pravo je začelo v nevroznanosti iskati novo partnerico - pravo ima vedno pomočnike v drugih znanostih. Dodati moramo tudi genetiko, ki gre pogosto z roko v roki z nevroznanostjo, kadar razmišljamo o posamezniku kot biološkem bitju, ki se morda vede drugače zaradi bioloških sprememb. Tu obstaja zelo veliko nevarnosti. V preteklosti smo že poznali evgeniko in lobotomijo. Danes se soočamo z novimi oblikami posegov v telo - od genetskih do možganskih (s pomočjo zdravil in drugih manipulacij). Moramo biti previdni, preden se preveč navdušimo nad možnostmi, ki jih nevroznanost ponuja na pravnem področju," je previdna sogovornica.

Boj najetih ekspertov
ZDA so poseben primer, saj je kultura pravdanja drugačna, svoje pa doda še zabavništvo v podobi televizijskih serij, kar izpostavlja tudi občasna predavateljica v New Yorku in Londonu: "Televizija zelo vpliva na to, da ljudje uporabljajo nevroznanost in druge forenzične discipline v pravnih postopkih. Zavedati se moramo, da v ameriškem pravnem sistemu obramba lahko dobi svoje eksperte. Če ima nekdo več denarja, si lahko privošči več raziskav, telesnih analiz in slikanj možganov. V Ameriki se dogaja boj različnih ekspertov, ki so jih najele nasprotne strani. Primeri uporabe nevroznanosti so včasih rahlo banalni. Včasih gre za kakšne finančne malverzacije, kjer posameznik skuša dokazati, da je doživel rahlo kap, ki mu je spremenila možnost računanja. Neki zdravnik je, denimo, oškodoval zavarovalnico za milijon dolarjev. Pozneje je s prijateljem, ki je bil nevrolog, trdil, da je imel poškodovane možgane v tistem delu, kjer naj bi bil center za računanje. Na sodišču so se takoj vprašali, kako to, da je imel možgane poškodovane na ta način, da je vedno računal v svojo korist, nikoli pa v svojo škodo."

Kako preprečiti ponovitev prekrška?
Nevroznanost na neki način lahko opravičuje/razloži vzvod za nekatere zločine, a ključno vprašanje je, kako preprečiti ponovitev prekrška. Saleclova se pri tem vprašanju boji: "Tu je največja nevarnost uporabe nevroznanosti v pravu. Zelo hitro se lahko zgodi, da bomo ljudi zapirali in nadzorovali, še preden bi kar koli storili. Lahko se zgodi, da bomo imeli neka predvidevanja, da bi nekdo zaradi sprememb v možganih nekaj storil v prihodnosti, zaradi česar bi ga dali na posebno listo, ga zdravili ali kakor koli posegli v njegovo svobodo. Nevarnosti obstajajo tudi na področju genetike. Nekaj podobnega smo videli v filmu Posebno poročilo. A dejansko to že obstaja: seznami morebitnih spolnih prestopnikov."

Že danes obstajajo neenakosti med študenti
Sporočilo Posebnega poročila je, da je tudi tak - na videz popolni sistem - mogoče zlorabiti. Osrednja gostja je pri tem opozorila: "Tu gre za različne oblike manipulacij, s katerim se že soočamo. Nevroznanost odpira celo vrsto mogočih neenakosti. Že danes obstaja neenakost med študenti. Ve se, da veliko študentov (tudi pri nas, še več pa na zahodnih uglednih univerzah) jemlje poživila, da se jim izboljšajo možganske sposobnosti. Ali sta študenta (eden uporablja poživila, drugi ne) enaka? Ista dilema obstaja pri športu in dopingu. Za nevroznanost se sploh v ZDA zanima vojska. Želijo si, da bi zdravila odvzela travme ali pa ljudi naredila odpornejše, da bodo manj spali ..."

Zamrzovanje možganov
Nevroznanost zna že marsikaj povedati, a določene skupine imajo od te veje še veliko večja pričakovanja. Avtorica več knjig je predstavila konkretni primer: "Zadnje mesece se v ZDA ukvarjajo z vprašanjem, ali se po smrti splača zamrzniti možgane. Že v Veliki Britaniji so začeli pred kar nekaj časa zamrzovati glave ljudi. Obstaja precej močno gibanje, ki verjame, da se bomo čez stoletja lahko znova obudili. Ko je v Veliki Britaniji začelo primanjkovati prostora za zamrzovanje celotnih teles mrtvecev, so se odločili, da zamrznejo le glave. Številni nevroznanstveniki opozarjajo, da nikakor ne smemo pričakovati, da bomo lahko v bližnji prihodnosti take možgane rekonstruirali, jih s pomočjo računalnikov spet vzpostavili. Trajalo bo še zelo dolgo, preden bi razumeli vso kompleksnost razmerij, ki obstajajo v možganih, med nevroni in vsemi dejavnostmi, ki se dogajajo v glavah."

Kierkegaard: Največja tesnoba je nesmrtnost
Pa filozofinja meni, da bo nekoč mogoče obuditi take možgane? "Precej dvomim, da se bo to zgodilo. Vprašanje pa je, zakaj imamo tako željo po nesmrtnosti. Slavni filozof Kierkegaard je dejal, da imamo včasih občutek, da nas je najbolj strah smrti, ampak njegova teza je bila, da je največja tesnoba nesmrtnost," je svoje misli sklenila Renata Salecl. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem podrobno predstavi knjigo Možgani na zatožni klopi, razmišlja o frenologiji, nevroznanosti, velikem bratu ...

Vabljeni k poslušanju/branju:
- Podcast (klik na poslušanje celotne oddaje)
- Statistika: nevroznanost vse bolj navzoča na ameriških sodiščih
- Številke, 7. del: Možgani skozi filmsko prizmo
- Prejšnji mesec gostja v oddaji Profil
- Iz arhiva (2011): Podoba znanja
- Iz arhiva (2010): Nedeljski gost