Letos mineva 50 let od prihoda kultnega filma. Filmski publicist Matic Majcen je ob tej priložnosti napisal knjigo Kubrickova Odiseja v vesolju in o njej spregovoril za podkast Številke. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju spodnjega povzetka. Seveda sledi še nujno opozorilo za vse, ki si filma še niste ogledali, tako v podkastu kot povzetku je precej kvarnikov.

90 minut premalo za celovito predavanje
Majcen je dober poznavalec Kubricka. Natančno je preštudiral vse njegove filme, spoznanja pa delil na več predavanjih. "Kubrick je velik režiser. Ko gledaš njegove filme, takoj čutiš, da se za njimi skriva nekaj več. Ne gre za fenomenološko, čustveno izkušnjo, ne gre le za površinsko pripoved. Če se malo poglobiš, ti odkriva številne stvari. Preostale njegove filme sem predstavil v uri in pol, pri Odiseji pa je bilo 90 minut premalo za vse, kar sem naštudiral. Odpirala so se nova vrata, tudi zato sem se odločil, da bi bilo to znanje dobro preleviti v knjigo."

Priljubljen žanr med gledalci, manj pri nagradah
Položaj znanstvenofantastičnega filma je nenavaden, ne eni strani je priljubljen med gledalci, v strokovni javnosti – vsaj če gledamo nagrade – pa nima najboljšega položaja. "Ne bi rekel, da je žanr v splošni javnosti podcenjen, ravno obratno – je zelo popularen. Če pa pogledamo oskarje, vidimo, da ZF-filmi osvajajo res le 'tolažilne' oskarje, ki so namenjeni tehničnim kategorijam. Na najvišji institucionalni ravni pa ni jeman najbolj resno, pri cinefilih pa je gotovo eden najbolj priljubljenih žanrov."

Kaj če res pridejo Nezemljani?
Kubrick je bil velik perfekcionist, zato je pri ustvarjanju filmov pomislil na vse mogoče. "Čas ob nastajanju Odiseje je bil čas hladne vojne in prvih vesoljskih odkritij. Kubrick se je bal, da če bi v času produkcije filma Nezemljani v resnici prišli na Zemljo, bi to odkritje njegov film vrglo v koš. Zato je hotel v primeru prihoda Nezemljanov film zavarovati pri zavarovalnici, saj bi bil prihod kriv za ustavitev produkcije. A nobena zavarovalnica mu ni želela ponuditi te police. Kubrick je bil res človek, ki se je želel prepričati v vse scenarije," je Majcen obnovil anekdoto.

Utrujajoči odnosi s sodelavci
Sloviti režiser je bil do svojih sodelavcev zahteven. Zgodbo filma je ustvarjal skupaj s slovitim pisateljem Arthurjem C. Clarkom. Ta je bil prepričan, da bo knjigo lahko izdal že leta 1966, a Kubrick je želel, da luč sveta najprej ugleda film, zato je od pisatelja ves čas zahteval dodatne popravke. To mu je tudi uspelo, saj je knjiga izšla šele leta 1968 in to nekaj tednov po premieri filma. Še manj odkrit je bil s skladateljem Alexom Northom, ki ga je najel za film. Skladatelj ni bil najboljšega zdravja, a je vseeno pripravil glasbo, nato pa šele ob ogledu filma presenečeno ugotovil, da režiser ni uporabil njegove glasbe. "Končal je celo v bolnici, saj je ves čas delal in ni bil najboljšega zdravja. Ugotovitev na premieri je bila zanj res šok. Res pa je, če bi Kubrick uporabil njegovo glasbo, bi šlo za drugačen film. Šlo bi za stari hollywoodski spektakel, ki ima veliko orkestralno glasbo. Kubrick je raje uporabil klasično glasbo, s tem je lahko referiral na določene filozofe. Na koncu se je izkazalo, da je bila to preroška poteza, ki se je režiserju zelo izplačala," je razložil avtor knjige.

Tik ob koncu črtal pripovedovalca
Analiza nastajanja filma prinaša številne druge poteze, ki nakazujejo, da je Kubrick vse do zadnjega premleval, kako film še izboljšati. Tako je bilo vse do konca mišljeno, da bo v resnici to dokumentarni film, ki bo imel pripovedovalca. "Ta bi razlagal, kaj se dogaja na platnu. Kubrick se je premislil v zadnjem trenutku. To je razlog, da imamo dolge in tihe sekvence, še posebej mislim na prvi del filma v afriški puščavi, v tem delu bi moral pripovedovalec ves čas pripovedovati, kaj delajo človečnjaki. Poteza, da je to umaknil, je preblisk genija, ki je naredil film tako velik." V filmu je tako skupaj kar 88 minut, v katerih ni dialogov.

Imel je popolno svobodo
Kubrick velja za enega redkih režiserjev, ki se je projektov lahko loteval avtorsko in popolnoma svobodno. Do tega statusa je prišel postopno in z mučno izkušnjo ustvarjanja spektakla Spartak, ki se je odvijal po diktatu studia Universal. "Bil je svoboden. Če bi se Kubrick celotno prvo fazo predal studijskim diktatom, nikoli ne bi prišel do položaja, v katerem bi imel svobodo. Morda bi imel visoke proračune, svobode pa ne. Filme je posnel praktično sam, šele nato je sklenil pogodbo s studiem, s tem je obdržal svobodo."

Danes je vse drugače
Čas, v katerem je delal Kubrick, velja za vrhunec ameriškega filma. "Režiserji, kot so Kubrick, Francis Ford Coppola in Martin Scorsese so lahko tvegali z velikimi proračuni in snemali avtorske filme. Danes je filmska krajina popolnoma drugačna. Blade Runner 2049 je bil morda eden od zadnjih žebljev v krsto kreativnosti. Režiser Denis Villeneuve je dobil visok proračun in veliko ustvarjalne svobode, a film ni bil finančno uspešen. Ustvarjalna svoboda se danes skriva v manjših in neodvisnih produkcijah," je prepričan Majcen.

Nolan bedel na rekonstrukcijo Odiseje
Eden redkih izjem je danes Christopher Nolan. "Njegove filme prodaja avtorsko ime. Njegova zgodba je podobna Kubrickovi. Ni naključje, da je prav Nolan bedel na restavracijo kopije Odiseje v vesolju. Takrat je delal je na Dunkirku, ki ga je posnel na 70-milimetrski trak. Za predvajanje v kinih, ki nimajo teh projektorjev, so morali narediti digitalno različico, ki je dobro uspela. Ko je studio Warner to videl, so ga prosili za restavracijo Odiseje."

Zgodba o evoluciji človeštva
Najkrajši možni opis filma bi bil, da je to zgodba o evoluciji človeka, kar poudarja tudi Majcen: "Ključ, ki ga iz filma sicer ne moremo tako preprosto razbrati, je, da sta Kubrick in Clarke želela narediti spravo med religioznim in ateističnim pogledom na evolucijo. Če bi iz vesolja naenkrat prišla visoko napredna bitja, ki bi pred 4 milijoni posegla v evolucijo in če bi bila tako napredna, da jih ne bi mogli niti razumeti, ali jih potem ne bi opisovali kot bogove? Iskala sta pot med religijo in ateizmom."

Clarkov optimizem in Kubrickov pesimizem
Pomemben je tudi odnos do orodja; Majcen je prepričan, da prav ta kaže na Kubrickov ontološki pesimizem: "Človek je bitje negativnih nagnjenj, človek je vojno bitje, ki se ne bo nikoli izboljšalo, to je ena glavnih točk v tem filmu. Takoj, ko odkrije orodje, ki mu koristi, postane bitje vojne, in to se nadaljuje skozi celotno evolucijo. Konec filma, čeprav izraža Clarkov znanstveni optimizem – človek bo zrasel v nekaj boljšega – skriva tudi Kubrickov pesimizem. Film nam vendarle govori, da človek brez posredovanja zunanje sile ne bo mogel narediti tega koraka naprej, da bi postal boljše bitje. Na koncu potrebujemo zunanjo roko, v 21. stoletju to morda ne bodo nezemeljska bitja, ampak morda umetna inteligenca," razmišlja Majcen.

HAL prelomen filmski lik
Umetna inteligenca je prisotna tudi v Odiseji – govor je seveda o slovitem računalniku HAL 9000, ki je bil za razvoj filmske umetnosti prelomen. "Danes se ne zavedamo, kako velik lik v zgodovini filma je v resnici HAL. Danes gledamo različne filme z umetno inteligenco in roboti. Hal 9000 je bil prvi, ki ni bil samo robot kot ubijalska mašina. Bil je razmišljujoče bitje, ki sprejema lastne moralne in etične odločitve. Šlo je za prelomen lik. Ko sem prvič gledal film, sem mislil, da je HAL kot Terminator v filmu Jamesa Camerona, kot nekdo, ki ogroža človeštvo. Če orodja, najsi bo to kost, puška ali računalnik, uporabljamo na napačen način, bodo nastale žrtve, grešni kozel pa bo orodje."

Film kot simbol monolita
Ena od mojstrovin filma je pomen monolita. V zgodbi se pojavi kot "darilo od boga", ki pomaga k napredku in evoluciji. Na neki način pa je Kubrick v vlogo monolita postavil svoj film, v vlogo "sprejemalca pomoči" pa svojega gledalca. Sam film je namreč monolit, na kar Kubrick večkrat pokaže – film se namreč začne s črnim zaslonom (simbol monolita), razmerje širine in višine filmskega platna pa je skoraj enako razmerjem monolita. "Mislim, da je bila to namenoma vstavljeno v film, čeprav Kubrick o tem nikoli ni eksplicitno govoril. Monolitovo razmerje 9:4 je skoraj natančna preslikava dimenzij platna, v katerih je bila Odiseja v vesolju leta 1968 predstavljena. Film se začne s črnim platnom – gledamo monolit. Tega se na začetku ne zavedaš, film ima ciklično strukturo, konec se prelije v začetek. To nakazujeta tudi visoko sonce in glasba. Gledalec na začetku gleda monolit, on je tisti, ki mora biti navdahnjen, inspiriran z umetniškim delom, da sam naredi korak, da postane boljše bitje."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z Maticem Majcnom (kliknite na spodnjo sliko), v katerem publicist razloži še nekaj podrobnosti o pisanju knjige, samem filmu, dobrih modernih znanstvenofantastičnih filmih in serijah, zakaj so številke pomembne pri analizi filmov, vesolju ...

2001: Odiseja v vesolju in Številke:
- epizoda 44: ZF-filmi, ki potekajo v vesolju
- epizoda 75: umetna inteligenca
- epizoda 91: filmska glasba