Pred podelitvijo oskarjev smo v podkastu Številke filme tokrat poslušali. Na pogovor smo povabili Mitjo Reichenberga, skladatelja in velikega poznavalca filmske glasbe, o kateri je napisal precej knjig. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.

Spoj zvoka in slike je porušil razdaljo
Zvok v filmu je izjemno pomemben in ima zgodovinski pomen. "Film je multimedijski, takšnega ga moramo opazovati skozi celotno zgodovino. Če govorimo o poslušanju filmov, je pomemben zvočni, glasbeni vidik, skozi katero je film postal bolj realen od same realnosti. Dokler se film in zvok nista združila v en medij, je obstajala neka razdalja med človekom, ki je ujet v temo kinodvorane in platnom. Ko se je zvok spojil s sliko, je ta razdalja padla. Tu pride do pomembnih psiholoških obratov. Človek postane ujetnik prostora, tu film deluje popolnoma drugače," je prepričan Reichenberg.

Dva pogleda na filmsko glasbo
Izraz filmska glasba lahko razumemo na dva načina, slovenski skladatelj razloži: "Ali gre za glasbo, ki je v filmu, ali pa za glasbo, ki je bila narejena za film. Glasba v filmu je lahko tudi glasba, ki ni bila narejena za film, saj so si jo opremljevalci lahko zamislili že vnaprej. Takšen mitski primer je, denimo, Stanley Kubrick, ki je v Odiseji 2001 uporabil skladbo Tako je govoril Zaratustra. Pogosto se misli, da je to glasba, napisana za film, v resnici pa jo je napisal Richard Strauss. Skozi film je postala sinonim za vesolje. To je torej glasba, ki se pojavi v filmu. Filmska glasba pa se razume kot avtorski pristop skladatelja, ki v dogovoru z režiserjem naredi avtorsko glasbo."

Tarantino premišljeno izbira glasbo
Med pristaši tega pristopa je brez dvoma režiser Quentin Tarantino, ki se v svojih delih pogosto naslanja na glasbo iz obdobja 60.-80. let (primer Šund). Reichenberg pri tem izpostavlja utemeljen namen: "Če je stvar premišljena, potem to deluje. Tarantino izbira natančne komade ali izseke, potem to funkcionira, ne kot mašilo, ampak kot sporočilo ali druga plat zgodbe. Iz filmov poznamo ogromno komadov, ki prej niso bili poznani, potem pa jih je film posvojil in so jih ljudje začeli prepoznavati. To je lahko tudi popkomad, ki je že obstajal, nato pa s filmom bruhnil v ospredje. Spomnimo se le filma Top Gun. Kar pa ni nič novega, film je že v samem začetku pobiral komade, ki so že bili narejeni. Takrat so igrali, kar je prišlo pod roke, tudi odlomke iz oper in simfonij."

Menken dal pečat Disneyjevim filmom
V 91. epizodi Številk se je sogovornik dotaknil tudi filmov, ki so luč sveta ugledali leta 1991. Takrat je oskarja za najboljšo glasbo prejel Alan Menken za animirani film Lepotica in zver. "To je neverjetna zgodba, ki sicer ni bila prvič uprizorjena na platnu. Menkenova glasba je postala tako zanimiva, ker je imela dobre napeve. Tu gre za songe, ki so pobrali številne nagrade, bili so visoko na lestvicah. Filmska glasba je postala del establishmenta popolnoma druge industrije. Alan Menken je eden od komponistov, ki je ujel val disneyjevskega okusa pripovedi. Ko poslušate več Disneyjev filmov, slišimo njegov pečat," razloži Reichenberg.

Današnja glasba gre proti poenostavitvi
Animirani filmi so v ZDA kovnica denarja. Lani so bili med petimi najbolj dobičkonosnimi filmi kar štirje tega žanra. Tako vsebina kot glasba morata zadovoljiti okus tako otrok kot staršev. "Današnja glasba gre v smeri poenostavitve. Če želimo prodreti v ušesa ljudi, je treba narediti glasbo, ki v uho tudi sede. Način razumevanja take glasbe je različen, lahko iščemo stereotipske modele zvoka, napevov, dobra besedila ... Lahko pa poiščemo glasbeno opremo, ki se opredeli kot oprema animacije. Cel kup animiranih filmov temelji na enem ali dveh napevih, skozi katere se zgodba pripoveduje. Na koncu napevi ostanejo otrokom in staršem. V zadnjih letih smo bili tako priča Ledenemu kraljestvu. Vsi liki so otrokom strašno blizu, a tudi odrasli v njih vidijo nianse zase. Podobno velja tudi za glasbo v filmu."

Zamislite si napeti trenutek brez glasbe
Leta 1991 so bili oskarji v znamenju srhljivke Ko jagenjčki obmolknejo. Skladatelj Howard Shore ni bil niti nominiran (je pa zato kasneje kipce pobiral z glasbo za Gospodarja prstanov). Danes si skorajda ne gre predstavljati zvoka, ki spremlja napeti trenutek. Svojevrstni mojster je bil Bernard Hermann, ki je bil pogost sodelavec Alfreda Hitchcocka, med drugim je zaslužen za glasbo v Psihu. "Če hočete res napet trenutek, si ga predstavljajte v tišini. Glasba že pomaga razelektriti napetost. Hermann in Hitchcock sta zelo dobro sodelovala, zelo dobro sta si podajala žogico. Vsi so Hitchcocka hvalili za Psiho, sam pa je rekel, da je 60 odstotkov naredil Hermann, on pa le 40. Brez znamenite glasbe pri uboju pod tušem ne bi bilo začetka, ne bi bilo uvodne sekvence violinskega zvoka, ne bi bilo filma. Vsi ga spoznamo po glasbeni sekvenci. Glasba stopi v ospredje. Hitchcocku so očitali goloto pod tušem. Režiser je rekel, vsi ste vse videli, kaj boste pa cenzurirali, pa ne vem. Vsi so nato iskali goloto, a je ni bilo. Gledalci si v glavi ustvarimo stvari, ki jih ni."

John Williams več kot legenda
Istega leta je bil med nominiranci tudi John Williams za film JFK. To ni bilo nikakršno presenečenje, saj je v celotni karieri prejel kar 50 nominacij za to čislano nagrado. Reichenberg zanj uporablja le presežnike: "Če rečem legenda, rečem premalo. On je nekaj, kar se v filmskem glasbenem svetu zgodi tako redko, kot se redko zgodijo Mozart, Chopin, Brahms ... Sodelovati sta začela pri Žrelu. Če pogledate glasbeno, je Žrelo najkrajša filmska tema vseh časov, sestavljena je iz dveh tonov. Njegovo razumevanje filmskega zvoka je to, kar rečemo poznavanje materiala - in pri njem je res neverjetno. Ima več kot 70 nefilmskih projektov, saj piše balete, simfonije, koncerte. Ko vidite njegovo ime, boste vedeli, da gre za neverjetno osebnost, razgledano in sposobno vsakega filmskega prilagajanja. Lahko je popglasbenik, lahko pa je tudi resen, sodoben skladatelj."

Dva obrata: Gabrielova oboa ...
To leto je bil za film Bugsy nominiran tudi zimzeleni Ennio Morricone. Sloviti Italijan je spisal nekatere res nepozabne partiture (omenimo le Dober, grd, hudoben, Bilo je nekoč na Divjem zahodu in Misijon). Predavatelj tudi o njem najde le lepe besede: "Italijanski komponist si zasluži vse, kar je v filmski glasbi povedati. V filmu Misijon je en fenomen, napev Gabrielova oboa. Strašno zanimivo je, da jo oboisti po svetu predstavljajo kot koncertno izvedbo. Igrajo Mozartov koncert, nato pa imajo v programu zapisano Ennio Morricone: Gabrielova oboa. Ko glasba stopi iz filma in postane samosvoja, je dosegla to, da deluje na obeh straneh."

... in Celine Dion
Leta 1991 je bil nominiran tudi James Howard za romantični film Princ plime. Ravno ta žanr pa je prinesel podoben preobrat, kot se je zgodil pri Gabrielovi oboi. Leta 1997 so bili oskarji v znamenju Titanika (glasbo je napisal James Horner). Takrat je udarno pesem odpela Celine Dion in marsikdo je na koncu pomislil, da so ustvarjalci uporabili njeno pesem. "Prišlo je do obrata, kot da so v filmu uporabili njeno pesem. V resnici pa je film naredil to pesem. Celine Dion jo je tudi na koncertu predstavila kot svojo pesem. Samo ta komad je filmu prinesel 26 milijonov dolarjev," je pogovor končal skladatelj.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite lahko tudi na spodnjo sliko), v katerem Mitja Reichenberg odgovarja še na številne druge teme: kdaj se začne pisanje filmske glasbe, kje je ločnica med filmsko glasbo in oblikovanjem zvoka, kaj meni o muziklih in Deželi La La, filmskih parih skladatelj-režiser, dotaknil pa se je še številnih drugih filmov ...

Glasbeni izbor Mitje Reichenberga: John Williams - Glasba iz filma JFK