Vendar delo ni le zbirateljski kos s kakovostnimi reprodukcijami pomembnih spomenikov slovenske preteklosti in njena veličastnost ni toliko v razsežnosti samega dela kot v prispevkih štirih vodilnih strokovnjakov, ki kritično pristopajo h kompleksnemu vprašanju o tem, kaj so pravzaprav temelji slovenstva.

Ker gre torej za pomembno obravnavo, ki prinaša predvsem demitologizacijo stereotipov o slovenstvu, se pri založbi zavedajo, da takšno delo ne bi smelo ostati omejeno na ozek krog bibliofilov, ki si ga lahko privoščijo, pač kliče po premisleku, kako ga približati čim širšemu krogu bralcev.

Ob vstopu v novo leto se je Cankarjeva založba prvič znašla na tiskovni konferenci, na kateri je predstavljala knjigo, ki je v resnici nima več komu ponuditi, saj je bila v vseh 300 izvodih razprodana še pred izidom dela konec prejšnjega leta.

"Projekt smo si zastavili tako, da proučujemo, kako se razvijajo misel o slovenstvu, nacionalni naboj in nacionalna identiteta. Kateri so tisti mejniki v slovenski zgodovini, na katere se opiramo, ko rečemo: to smo mi, mi smo Slovenci," je povedal urednik dela Aljoša Harlamov, ki je skupaj z Nino Žitko Pucer prevzel delo od dolgoletnega urednika prestižnih izdaj založbe Tineta Logarja.

Še pred upokojitvijo je Logar razmišljal, da je napočil čas za prestižno izdajo neke vrste nove knjige oziroma izdaje znamenitih Dokumentov slovenstva. V želji, da bi ohranili čim bolj enotni koncept, so se odločili k sodelovanju povabiti manj avtorjev, zato pa ključne poznavalce ustreznih obdobij. Temelje slovenstva tako v štirih poglavjih podpisujejo Peter Štih, Luka Vidmar, Jernej Kosi in Aleš Gabrič, ki s pregledom ključnih dokumentov popeljejo po slovenski zgodovini od prve naselitve Slovanov do vstopa samostojne države v Evropsko unijo, kar se jim je, kot pove Harlamov, zdel zadnji vrhunec v zgodovini slovenskega nacionalnega premisleka.

Knjiga ni zgolj skupek dokumentov, ki pripovedujejo o času, v katerem so nastali, ampak so ti predvsem izhodišče za demitologizacijo stereotipov, ki jih imamo o slovenstvu, ključnih spomenikih, na katerih ga gradimo, in slovenščini kot njegovem temelju.

Izhodišče in temelj vsakega poglavja je zgodovinski vir, dokument, fotografija ali kaj drugega, ki na tak ali drugačen način pripovedujejo o prelomnem dogodku ali miljeju svojega časa. Viri, ki so tudi temelj zgodovinarjevega dela, so torej prvi pripovedovalci zgodb, ki orisujejo politično, socialno in kulturno preteklost tega prostora predvsem skozi prizmo ideje slovenstva.

K vsakemu od predstavljenih spomenikov in dogodkov pristopajo avtorji z zavedanjem o nacionalizaciji spomina. Marsikateri spomenik se je, kot je na predstavitvi dejal Peter Štih, iztrgalo iz konteksta, mu dalo drugačen pomen in ga nacionaliziralo. Mimo teh ključnih dogodkov seveda niso mogli iti, so jih pa kritično opredelili, pravi Štih. "Danes vemo, da Karantanija ne more biti prva slovenska država," navede primer. Pa tudi spodnjepanonskega kneza Koclja smo neustrezno označili za slovenskega kneza, Cirilu in Metodu pa pripisovali preveliko vlogo. "Gre torej tudi za predstave o tem, kaj slovenstvo je, do česar smo se kritično opredelili," pove.

Štih, ki je obravnaval nemara najmanj poznana poglavje od slovanske poselitve, zaradi časovne oddaljenosti pa operiral z viri, ki so najbolj raztreseni po tujini, je ob tem opozoril na nekaj doslej spregledanih ali pa napačno razumljenih dejstev iz prvih stoletij zgodovine tega prostora. Spomnil je, kako pomembno je bilo, denimo, pokristjanjevanje Karantancev, saj je bilo vendarle epohalno dejanje, ne le za ta prostor, ampak tudi za Katoliško cerkev v celoti. "Prvič v svoji zgodovini je morala Cerkev govoriti v slovanskem jeziku. Vse je bilo treba povedati v jeziku, ki ga Cerkev dotlej ni uporabljala, in zato je morala vzpostaviti ustrezno terminologijo," pove Štih.

Pa še dve v naših zavestih napačno zakoreninjeni predstavi o zgodovini omeni; da je bila, denimo, slovenščina v srednjem veku jezik kmetov, kar še zdaleč ne velja. Govorilo jo je tudi plemstvo in meščanstvo, slovenski prostor pa je bil že v srednjem veku izrazito večjezični. Tudi prvih slovenskih knjig v Trubarjevem času si ni mogoče zamisliti brez podpore deželnih stanov, torej plemstva.

Knjiga obsega 280 fotografij dokumentov, knjig in drugih spomenikov v najvišji ločljivosti, med katerimi so nekateri vsem poznani, že ikonični – denimo Brižinski spomeniki, Knežji kamen ali pa Majniška deklaracija, spet drugi so bodisi znani zgolj poznavalcem (kot je denimo Zgodovina Langobardov Pavla Diakona) ali pa so le drobni fragmenti "malih" ljudi, ki pa vseeno povedo veliko o kulturi povprečnega prebivalca. To pride seveda v poštev šele z 20. stoletjem, ki je za seboj pustilo tudi množico ohranjenih zasebnih zapisov in predmetov. Iz osebnih dnevniških beleženj tako izvemo, kolikokrat so ljudje obiskovali kino – pred pojavom televizije kar desetkrat letno, zatem pa je ta obisk drastično upadel, pove Aleš Gabrič, ki je za monografijo prispeval poglavje o 20. stoletju.

Kot avtorji zapišejo v uvodnem besedilu knjige, Štih pa je to ponovil tudi na predstavitvi dela, obravnavanje temeljev slovenstva pogosto presega prostor, v katerem se je oblikovala ideja slovenstva. Pogosto gre za vseevropske fenomene, nemalokrat pa imajo celo svetovni značaj. Krščanstvo, nadaljuje, tako ni le svetovna religija, ampak je še danes bistven gradnik slovenske nacionalne kulture. Potem je tu protestantizem, brez katerega ne bi bilo prve knjige in z njo začetka slovenske besede. Moderno razumevanje slovenske nacionalne identitete pa je vezano na evropsko starosvetopisemsko predstavo, da je narod pojmovan na podlagi jezikovne skupnosti. Obenem seveda vemo, da jezikovna identiteta ni nujno narodna identiteta.

Luka Vidmar, ki se je posvetil obdobju od zgodnjega 15. stoletja do začetka 19. stoletja, v svojem poglavju seveda ne more mimo nekaterih rokopisov, ki so nastali za širjenje slovenskega jezika, vendar spet drugi so se na to navezovali zgolj posredno. "Vsa besedila moramo razumeti v duhu časa, da lahko razumemo, kako nas določajo še danes," poudarja. Veliko dokumentov je, ki primarno niso nastajali kot opora slovenske kulture, so se pa izkazali za ključne v naslednjih stoletjih, pove. Slava vojvodine kranjske je nastala tudi za utrjevanje deželne zavesti, kmalu pa se je nanjo začelo navezovati slovenstvo.

Jernej Kosi predstavlja dolgo 19. stoletje, ki se je začelo v popolnoma drugačnih okoliščinah kot končalo, človeško življenje pa se v tem času bistveno spremenilo. Če je bila konec 18. stoletja pismenega tretjina prebivalstva, govorimo konec 19. stoletja o množični pismenosti. In tudi razdalje sveta so se s pojavom železnice skrajšale in nekoč 14-dnevno pešačenje iz Ljubljane na Dunaj skrajšale na dan. Znotraj teh sprememb pa so se vse vidneje odvijala tudi nacionalna prizadevanja, od Matije Majerja in Kozlerjevega zemljevida, s katerim so Slovenci dobili materialni dokaz in primer, s čim se identificirati, do kulturnega in političnega aktivizma Antona Martina Slomška ter seveda začetkov aktivizma žensk tako za svoje pravice kot narodno vprašanje. "Ideja slovenstva nastaja v širšem idejnem in geografskem prostoru in je v veliki meri pogojena z vprašanji, ki zadevajo vseevropska področja." Tudi Gabrič spomni, da ni tisto, kar se je dogajalo na slovenskem ozemlju, nič drugačno od tistega, kar se je dogajalo v širšem prostoru, in da je sam v svojem prispevku proučeval tudi, kako ideje prehajajo iz enega v drug nacionalni okvir.

Pričujoča monografija je delo, ki že na prvi pogled presega pomen zaprtih zbirk premožnejših zbiralcev in tega se v založbi zavedajo. "Ko sem besedilo odbil v roke, sem bil takoj prepričan, da je to odlična knjiga in nekaj, kar mora priti v širšo javnost," pove Harlamov. Za zdaj razmišljajo o širši izdaji, ki bi v naslednjem letu počastila trideseto obletnico samostojnosti. "Nismo založba, ki bi knjige namenjala samo ozkemu delu javnosti. Zato resno razmišljamo o tem in se bomo najbrž tega projekta lotili. Mislim, da gre za knjigo, ki lahko ne le razbije stereotipe, ampak tudi poveže in da nov pogled na skupno zgodovino. Gre za sodobne strokovnjake, ki znajo na zgodovino gledati s sodobnimi metodami in orodji, in je to zelo pomembno. Da se torej premaknemo od tistega "Slovenci so sanjali tisočletne sanje« in sledimo dejstvom, dokazom, včasih tudi zelo zdravemu premisleku," še doda Harlamov.

Kot rečeno, je bila knjiga kljub marsikomu nedostopni ceni razprodana že v predprodaji. "Zanimivo je, da nam kakšne pesniške zbirke, ki jo izdamo v 300 izvodih, ne uspe prodati niti do polovice naklade, po drugi strani pa takoj poide 300 izvodov luksuzne izdaje za 1500 evrov. Mislim, da je razlog v zelo omejeni nakladi, kar je pritegnilo več ljudi. Tokrat smo naklado malo zmanjšali (prejšnje izdaje so šle na 500 izvodov), ker se prejšnje niso razprodale v celoti," pove.

"Poleg tega obstaja v Sloveniji očutna skupina bibliofilov, ki zbirajo knjige ne samo po vsebini, ampak tudi kot luksuzni objekt. Se pravi gre lahko tudi za nekakšno naložbo za prihodnost. Mislim, da sta kupce pritegnili tudi natančnost in skrb, ki sta vložena v delo."

Dober odziv preseneča tudi njega. Sprva je mislil, da so kupci tovrstnih del predvsem institucije, vendar se je izkazalo, da ni tako. Kupili so jih predvsem posamezniki, ki so včasih en izvod poklonili tudi instituciji, enega pa obdržali zase. Pogosto gre za zbiralce, ki svoje zbirke bogatijo tudi z drugimi doslej izdanimi luksuznimi izdajami.